Author Archives: Srčni krt

Na kratko naj vam še predstavim dva skavtska dogodka na nivoju ZBOKSS-a, ki sta se zgodila v mesecu oktobru 2013 in smo se jih udeležili tudi skavti iz naše bratovščine.

Na ZBOKSS skavtskem začetku leta 2013

Prvi je bil v soboto 12.10.2013 ZBOKSS skavtski začetek leta v Škofji loki – PODAJ MI ŠAPO, s katerim smo tudi počastili 10. obletnico bratovščine Škofjeloških medvedov. Tega srečanja smo se udeležili trije člani naše bratovščine: Zinka, Božena in Darko. Čeprav je bilo deževno in hladno vreme, to ni pokvarilo našega vzdušja. Razdeljeni po več skupinah smo si pod odličnim vodstvom domačih skavtov ogledali različne konce prelepe Škofje loke. V skupini, v kateri sem bil jaz, smo si ogledali manj znan del Škofje loke – Puštal, predel predvsem na desni strani reke Sore.

Po assiškem kamnu stopam…

Drugi dogodek je bilo od 15.10. do 19.10.2013 romanje v Assisi, ki sem se ga udeležil iz naše bratovščine žal samo jaz, saj se ga Mojca zaradi zdravstvenih razlogov ni mogla udeležiti. Značilnost letošnjega romanja je bilo enkratno sproščeno skavtsko vzdušje, kakršnega na teh romanjih vsaj jaz še nisem doživel. Naslov letošnjega romanja je bil POPRAVI MOJO CERKEV, tipično frančiškov, ki se zelo sovpada z letošnjim letom vere. Poleg malce resnejšega duhovnega dela po skupinah, ko smo se spraševali kako ”popravljati cerkev”, so se tudi ostale aktivnosti  dnevno izmenjaje odvijale po skupinah: ena je pripravila hvalnice, druga večernice, tretja je čistila in skrbela za program radia ROMAR, četrta za pripravo zajtrka in večerje ter ta peta za sodelovanje pri bogoslužju pri sv. mašah. In prav višek smo doživljali  pri prečudovitih mašah v stari stolnici, na ameriškem vojaškem pokopališču pri Rivotortu, v cerkvi sv. Štefana in v cerkvici na Celici pri Cortoni. Romali smo od kraja do kraja pomembnejših postaj v Frančiškovem življenju. Tudi prepevali smo in to na veeeliiikooo, z žarom in veseljem, tako da se je začutil Frančiškov duh po assiških ulicah. Ja, bilo je resnično lepo!

Za kaj več pa kliknite na fotogalerije na naši spletni strani ali pa si oglejte vtise udeležencev na spletni strani ZBOKSS wiki.

V nedeljo 27.10.2013 smo imeli prvi letošnji jesenski izhod z našimi Divjimi risi. Na to srečanje smo čakali z veliko nestrpnostjo, saj se že nismo videli od pomladi.

Z Divjimi risi v krogu ob Braslovškem jezeru

Čeprav je bil na zavodu CVD Golovec tako imenovani zaprt vikend, ko gre veliko varovancev domov, se nas je vseeno zbralo kar lepo število. Našega srečanja se je udeležilo 12 Divjih risov in 6 Celjskih zverinic. Pridružila se nam je tudi s. Grazyna, ki se je pred nekaj dnevi vrnila s svojega dopusta s Poljske.

Kljub močnemu vetru in grozečim oblakom, nam to ni pokvarilo našega razpoloženja. Na Braslovškem jezeru nas je čakalo malo presenečenje, saj tam ni skoraj nič pihalo. Zato je bil sprehod ob prekrasni obali Braslovškega jezera zelo prijeten. Razdelili smo se v dve skupini, ki sta šli vsaka po svoji strani obale; tisti, ki smo imeli na vozičkih Damjano in Slavico ter so težje hodili,smo šli po lažji poti po cesti, ostali pa po drugi strani po bolj razgibani gozdni poti. Na drugi strani jezera smo se ponovno srečali. Med potjo smo imeli nalogo, da zberemo deset različnih listov in ugotovimo, kateremu drevesu pripada. Divji risi so dokazali, da se poleg dreves še spoznajo tudi na ostale rastline v gozdu. Na primer Zlatka se je izkazala kot dobra poznavalka gob.

Po sprehodu smo se še oglasili v bližnjem gostinskem lokalu na pijačo. Ob prijetnem klepetu ob kavici je naše druženje kar prehitro minilo. Prvi mrak nas je opozoril, da bomo morali počasi  končati naše srečanje. V krogu smo na hitro strnili naše vtise. Našega kratkega izleta ob Braslovškem jezeru je bil še posebej vesel Branko, saj je rodom prav iz bližnjih Braslovč. Ker je počasi pričenjalo deževati, smo v slovo še na hitro zmolili in se odpravili v Celje.

No, ne bom izdal na glas, koliko jih ima. Doživela pa je že lepo število let na okroglo in če jih bo še enkrat toliko dočakala, ji bo takrat prišel čestitat kar sam župan. Toliko let ji žal ne moremo zagotoviti, želimo ji pa čim več zdravih, veselih in mladostno razposajenih let!

skupaj na Miklavškem hribu

Praznovanje je bilo malce z zamudo, za kar je bilo krivo predvsem vreme z obilico marčevskega snega, saj skavtska fešta brez pohajkovanja po gozdu je kakor sadna kupa brez smetane.

In tako smo najprej odšli na pohod na Miklavški hrib. Na razglednem stolpu smo preizkusili Lidijine skavtske spretnosti. Ugotovili smo, da še vedno dobro ve kako pekoče so koprive, kako dober je frutek in zakaj poper povzroča kihanje. Z veščim oponašanjem živali smo ji ostali dokazali, zakaj ima naša bratovščina tako imenitno ime – Celjske zverinice.

Po pohodu smo pričeli z uradnim praznovanjem. Najprej smo se s hrano in pijačo primerno podkrepili, saj nas je v nadaljevanju čakalo še zanimivo popoldne. Ker je v zadnjem času izbruhnilo obilo afer s plagiati diplom, smo morali tudi pri njej preveriti, če je z njeno diplomo vse v redu. Ponovno je morala zagovarjati svojo diplomo in pri petih bistroumnih učencih večerne šole dokazati, koliko je sposobna stlačiti znanje v njihove trde buče.  Pri urah angleščine, matematike, petja, telovadbe in gospodinjskega pouka  se je pošteno prepotila, mi pa smo se dobro nasmejali.

Kot dobro pevko smo jo tudi preverili, ali je vešča petja narodnih pesmi. Ker to ni bilo dovolj, je na koncu morala še dokazati, če je babica na mestu. Ker je pupiko previla z odliko, smo jo končno prenehali mučiti in morali priznati, da je z njeno diplomo vse v najlepšem redu.

S tem si je končno prislužila tudi naše darilo. Kaj je pa dobila? Za to in še več odgovorov pa kliknite na fotogalerijo in si oglejte fotografije s praznovanja.

Lidija, hvala za prijetno nedeljsko popoldne, upamo da si se tudi ti z nami imela lepo.

Knežji dvorec

Ljudski pregovor pravi, da je kovačeva kobila bosa. Da ta izrek drži kot pribito, smo se Celjske zverinice prepričale na lastni koži. Čeprav smo Celjani ponosni na zgodovino mesta Celja, smo ob ogledu razstav Mesto pod mestom in Celjski grofje ugotovili, da je naše znanje o njegovi zgodovini kar precej pomanjkljivo. Z veseljem smo odprli oči in prisluhnili vodičem razstav ter si širili naše horizonte.

Ti dve razstavi smo si ogledali v novem delu pokrajinskega muzeja v Spodnjem gradu – Knežjem dvorcu (nekdanja vojašnica). K ogledu so se nam pridružili tudi naši Divji risi z Golovca.

Celeia – mesto pod mestom

Razstava Mesto pod mestom si opravičeno lasti to ime. Pri prenovi Spodnjega gradu so v kletnih prostorih naleteli na rimske ostanke. Po nekaj letih skrbnega arheološkega dela se je izkazalo, da Spodnji grad stoji na odlično ohranjenih ostankih rimske Celeie. Ta del gradu, ki ga počasi prenavljajo po etapah, so uredili tako, da si sedaj lahko v tem muzeju ogledamo del rimske Celeie.

rimska cesta in izgled ulice v Celeii

Mesto pod mestom se nahaja od 3 do 4 metre pod zemljo. V njem so ohranjeni ostanki zahodnega dela mestnega zidu z dvema obrambnima stolpoma, rimska cesta, ki teče v smeri zahod – vzhod  (in izven gradu nadaljuje pod današnjo Gosposko ulico), del rimske kanalizacije, ostanki hiš in dvorišč, rimske strehe, itd. Zanimiva je ponazoritev, kako je približno izgledala ta rimska cesta oziroma glavna zahodna ulica, ki je vodilo v mesto. Ugotovili smo, da je bil izgled rimske Celeie zelo imeniten. Zahodno od mestnega zidu se je ob cesti proti Trojanam nahajalo rimsko pokopališče, ki je bilo urejeno kot park. To pokopališče se je raztezalo približno do današnjega Medloga. Če si hotel priti v Celeio – mesto živih, si moral skozi mesto mrtvih. Celia je bila za takratne čase veliko mesto, saj je štelo 10.000 duš. Za primerjavo, srednjeveško Celje je na višku moči Celjskih grofov imelo samo 600 prebivalcev. Rimsko ime Celeia je pravzaprav keltskega izvora. Prvotno so na tem področju živeli Kelti, zato so ga imenovali Keleia.

Celjski grofje

Ščit in grb Celjskih grofov

V zgornjih grajskih prostorih smo si ogledali tudi razstavo o Celjskih grofih. Spoznali smo njihovo zgodovino od Žovneške gospode preko Celjskih grofov in Celjskih knezov vse tja do njihovega neslavnega propada. V 14. stoletju so bili prevladujoča plemiška rodbina na Slovenskem in ena pomembnejših plemiških rodbin v srednji Evropi. V lasti so poleg ozemelj na Slovenskem imeli še posestva na Hrvaškem, Istri, na Koroškem. S pametnim sklepanjem porok, so bili v sorodu in zavezništvu s pomembnejšimi evropskimi kraljevskimi rodbinami. Kakor je ambicioznost in neobrzdana želja po oblasti pripomogla k njihovemu vzponu, tako je tudi privedla do propada te dinastije. Zaradi odkritega prizadevanja, da bi Ulrik ll. zavladal ogrskemu dvoru, je v zaroti madžarskih plemičev bil obglavljen v Beogradu. Spoznali smo tudi, kako je živelo plemstvo v tistih časih. Jedli so dobro in preobilno, zato so precej bolehali za današnjimi boleznimi (srčna obolenja, kapi, verjetno tudi diabetes in podobno). So se pa v času celotnega postnega časa strogo postili. Takrat je na njihovih krožnikih bila podobna hrana brez mesa in alkohola, kakor je bila pri njihovih podložnikih čez celo leto, ampak s to razliko, da je bila ta hrana vsaj začinjena (za večino njihovih podložnikov je bila večina začimb predraga, še posebej žafran). V muzeju so sedaj na pietetni način shranjeni tudi posmrtni ostanki celjskih grofov in so na ogled v posebni sobi.

Pri ogledu muzeja

Po obisku muzeja smo še šli na obvezno kavo. Tokrat smo zavili do Miška Knjižka in ob prijetnem kramljanju tudi zaključili naše zanimivo srečanje. V nas se je prebudila vedoželjnost, zato bomo še kdaj obiskali kakšen muzej ali drug kulturni hram.

22. in 23. februarja nam je po daljšem času uspelo izvesti  zimovanje. Preprosto nam je moralo ”zadišati”, da smo se ponovno spravili skupaj in odšli v akcijo. Prav zato je bila tema ”Nekaj zdravil za dušo in telo” za dvig skavtskega duha med nami še kako pomembna. Tega našega ”zdravljenja” se je udeležilo 9 vztrajnih (zdravih), v soboto pa sta se nam pridružila  še br. Marjan in s.Grazyna.

pred kočo

Zdravilo za dušo…-Samovzgoja

V skladu s postnim časom, smo se z duhovno in vzgojno temo tudi po skavtsko zazrli sami v vase. Tako smo na petkov večer prisluhnili Juditinemu povzetku po knjigi  ”Nekaj zdravil za dušo in telo” dr. Jožeta Ramovša. V skladu z načelom, da mora skavt skrbeti tudi za svojo duhovno in splošno osebno rast, je bila tema o samovzgoji zelo primerna. Ker je bil ta dan tudi skavtski praznik Dan spomina (spomin na ustanovitelja skavtstva Roberta Baden Powella –Bi-Pi), smo vrednote skavtstva, ki nam jih je zapustil skozi skavtske zakone in skozi ostala knjižna dela ter misli, enkratno povezali s tokratno temo. Pri samovzgoji moramo biti dovolj odprti za dobronamerna mnenja drugih, biti na pravi način samokritični do sebe (izpraševati vest) in še posebej kot kristjani in skavti se znati prepuščati duhu svetega duha (molitev, sv. evharistija, duhovne vaje). V medčloveških odnosih pa moramo znati tudi odpuščati.

pri sv. maši

Temu primerna je bila tudi naša duhovnost; poseben poudarek je bil  na jutranji molitvi križevega pota za zapornike (vsi smo na nek način ujetniki naših grehov, ne pa samo prestopniki in kriminalci) in na sobotni popoldanski sv. maši, ki jo je daroval naš duhovni vodja br. Marjan.

… in telo

Ne zavedajoč smo tudi ta del samovzgoje opravili po skavtski metodi. Druženje, bivanje v naravi in delo so bile tiste dejavnosti, ki so poskrbele za našo vzgojo. Ženske so predvsem skrbele, da naši želodci niso bili prazni in za red v kuhinji, moški pa smo s kidanjem snega, ki ga je v petek in na noči na soboto ogromno napadlo, poskrbeli za bolj močne roke. Čeprav nas je kar dobro zametlo, smo se hitro odmetali in pomagali še domačinom pri čiščenju cest. Potem smo se predali radostim zime. Malce smo se kepali, delali angelčke in na koncu še odšli na pohod v gozd. V zimsko odejo odet in s soncem obsijan gozd nas je preprosto očaral. Gazili smo sveže zapadel sneg in uživali na vsakem koraku. Zavedli smo se enkratnosti tega trenutka in se spraševali, kdaj bomo spet imeli s snegom tako bogato zimo.

Letošnje zimovanje nas je predramilo. Zdravila za dušo in telo, ki jih jemljemo po majhnih odmerkih že nekaj časa,so očitno začela delovati. Prepričan sem, da nismo samo zdravili, ampak smo tudi preprečevali pomanjkanje skavtskega duha. Pravzaprav smo ga krepili. In še ga bomo. Sicer pa je pomlad že pred vrati, poln priložnosti za naše nove skavtske dogodivščine.

uživanje na snegu

Po nekaj letih smo se z ekipo iz naše bratovščine ponovno udeležili skavtskega orientacijskega pohoda JAKEC, ki je bil tokrat že jubilejni petnajsti po vrsti. Ekipo ”Vrtače so nam domače” smo okrepili še z Boženo iz bratovščine Danijelovih sov.

Ekipa Vrtače so nam domače

Naslov duhovne teme letošnjega Jakca je bil POT. Besedo pot, ki jo najprej razumemo kot določen prostor katerega moremo prehoditi, da pridemo iz začetne točke do zaželenega cilja, lahko razumemo tudi kot znoj, ali ”švic” po domače. V duhovnem nagovoru nas je duhovni asistent Jakca Robert Friškovec predvsem spraševal, kaj je z našim ”švicem”, ali pri sprejemanju svojih odločitev, delu in dejanjih resnično damo vse od sebe, ali pa v današnjem času, še sploh kaj ”zašvicamo”. Ali smo v času skokovitega tehnološkega razvoja, kjer s stroji in drugimi napravami olajšujemo ali pa celo ukinjamo težko utrujajoče delo, še pripravljeni dati vse od sebe in ali se še nam sploh kaj ljubi? Vse to so vprašanja o naši osebni (in seveda tudi skupni) volji, vztrajnosti, upanju in veri.

Čeprav je pot potekala na videz po lažjem terenu zahodno od Logatca, je pohod bil vseeno zahteven. Kontrolnih točk v kategoriji Jakec je bilo celo devet, tako da jih je bilo v danem času težko osvojiti. Nam to ni uspelo, pa še marsikomu ne. Kljub temu, da je bil naša uvrstitev slabša kot pred leti (dejansko niti ne vemo naše uvrstitve), med nami na cilju ni bilo pretiranega razočaranja. Vseeno je bila v nas še vedno dobra volja, saj smo na poti v sončnem in toplem vremenu doživeli veliko lepega in veselega v prelepi jesensko obarvani naravi. Organizatorji so se letos potrudili še z dodatnimi delavnicami pred startom, kjer smo se v preizkušanju skavtskih spretnosti imenitno zabavali. Udeležili smo se tudi kviza o Logatcu. Tudi na živih točkah so poleg obveznega pletenja pajka (merjenje azimutov) se odvijale zelo zanimive igre. Na teh točkah smo se še igrali s frnikolami, vozili gumo z vrvicami, z zavezanimi očmi klatili konzerve, spravljali en po en kostanj ven iz klobuka, … . Da, bilo je resnično zanimivo.

Po končanem pohodu smo po delno objavljenih rezultatih testov spoznali, da bomo morali počasi obnoviti naše skavtsko znanje in tudi določeni člani več narediti za boljšo telesno kondicijo, saj so bile bolečine naslednji dan pri nekaterih le malce prevelike.

Sicer pa skavtstvo ne more in ne sme biti samo storilnostno naravnano, ampak nam mora biti vsem tudi v užitek. Druženje z ljudmi v naravi na skavtski način mora vsekakor biti na prvem mestu. In Jakec z vsemi svojimi spremljevalnimi dogodki (večerna zabava, letošnje praznovanje 15 –letnice prireditve, sv. maša) to poslanstvo vsekakor uresničuje.

Za ogled fotografij pa kliknite na fotogalerijo.

Ptujski grad

Na četrto soboto v mesecu septembru 2012 smo bili odrasli skavti iz vse Slovenije povabljeni na Ptuj na skavtski začetek leta. Bratovščina Ptuj se je izkazala z domiselno pripravljenim in odlično izvedenim srečanjem in nam ob njihovi bližajoči se 10 letnici dokazala, da so iz picekov že zrasli skoraj v ”kuere”. Iz naše bratovščine smo se udeležili Božena, Zinka, Stana, Sandi, Mojca in Darko.

 Zbrali smo se pred njihovo domačo cerkvijo sv. Ožbolta, kjer so nas za dobrodošlico pričakali s pravo kmečko pojedino: narezki, z dvema vrstama zaseke, lukom, pecivom in jutranjo kavico. Med pecivom so še posebej izstopali piškoti v obliki picekov.

Ogled Ptuja

Po uvodnem pozdravu v krogu na trati za cerkvijo, smo se porazdelili v pet skupin, ki so se najprej odpravile na ogled vsake svoje mestne znamenitosti. Naša skupina si je odpravila na Ptujski grad, kjer smo si ogledali stalno razstavo pustnih mask s področja Dravskega polja, Haloz in Slovenskih goric.

Nato smo se skozi stranska vrata spustili po poti v mesto na ogled ostalih mestnih znamenitosti. V sprehodu po mestnih ulicah smo si ogledovali nekdanji dominikanski samostan, sončni park, Mali grad, v katerem se nahaja knjižnica Ivana Potrča. Za kratko smo se tudi ustavili ob Dravi pri novem pešmostu, ki stoji na mestu, kjer je že v srednjem veku stal leseni most. Na poti proti strogemu centru mesta smo se ob obali ustavili še pri polkrožnem stolpu (Miheličeva galerija) nato pa pot nadaljevali do Minoritskega samostana. Tam smo si ogledali cerkev sv. Petra in Pavla. Proti koncu 2. svetovne vojne porušena cerkev, ki je bila ponovno obnovljena pred nekaj leti, je zanimiva, ker ima navzven ponovno prvotni videz, v njeni notranjosti pa se prepletata dva sloga: v sprednjem starem delu ladje srednjeveški slog, v zadnjem novem delu pa današnji moderen slog.

Pokukali smo tudi na trg pred mestno hišo in se predali vzdušju ob svetovnem dnevu turizma na Ptuju. Po stojnicah smo pokušali kulinarične dobrote okoliških kmetij in poskusili tudi imenitno pripravljena pražena jetra z ajdovo kašo. Na sosednjem Slovenskem trgu smo občudovali pročelja Starega rotovža, Ptujskega gledališča, Orfejev spomenik in Mestnega stolpa. Za mestnim stolpom se nahaja cerkev sv. Jurija. Vstopili smo v njo in občudovali njeno čudovito bogato in ohranjeno gotizirano notranjost. Pater nam je z veseljem razkazal tudi zakristijo, ki je ena najbolje ohranjenih v prvotni obliki na Slovenskem.

Skavtska sv. maša in razstava  

Sveto mašo smo imeli v cerkvici sv. Ožbolta. Posebnost te daritve je bila v odigranem evangeliju. Šele ko se je pojavil sejalec, nam je bilo jasno, zakaj so po tleh cerkve kamenje, trnje in zemlja. Od piceka do kure je bila tudi prekrasna prispodoba duhovne rasti skavta in kristjana v pridigi br. Milana Kvasa. Po maši smo se zadržali na diaprojekciji zgodovine BOKSS Ptuja in na koncu še čestitali br. Milanu za 40. rojstni dan.

Po kosilu smo si v župnišču ogledali razstavo o delovanju bratovščine Ptuj. Pozornost sta še posebej spodbudili velik zemljevid z oznakami krajev , kjer so do sedaj imeli svoje izhode, in plakat, na katerem je bila podrobno prikazana njihova skavtska metoda dela. Da je učinkovita, da dihajo eden z drugim, se je dobro čutilo tudi pri izvedbi tega srečanja.

Ker se nekatere skavte klicale še druge obveznosti, smo zaključni krog naredili malce prej, kot je bilo načrtovano. Skavtskim akademikom se je podelilo priznanja, objavilo se nekaj pomembnejših skavtskih obvestil in si z Angelčkom zaželeli nasvidenje. Pa še nismo šli takoj na razen. Ker je zadišalo po kavici, smo se še malce zadržali v prijetni družbi.

Kaj več si pa lahko pogledate s klikom na fotogalerije na tej spletni strani.

P.s.: Na koncu še popravek in opravičilo. Ker sem prvotno v prispevku napačno navedel metodo dela Ptujske bratovščine da ni skavtska, sem v popravku to popravil. Njihova metoda je skavtska. S tem hočem preprečiti nadaljnje zavajanje, ugibanje in napačne ocene njihove metode dela med bralstvom. Za neljubo napako in za vznemirjenje se opravičujem vsem prizadetim v bratovščini Ptuj.

Srčni krt

V soboto 24. aprila smo Celjske zverinice obiskale znameniti Stari grad. Zraven so se nam priključili še trije Divji risi (ostali so navijali za hokejske Divje rise v Stožicah). Nad urejenostjo in prebujajočim se dogajanjem na gradu smo bili prijetno presenečeni.

Na Starem gradu

Na soboto 14. marca smo skavti bratovščine Celjskih zverinic imeli križev pot v Tremerjah. K tej pomembni postni pobožnosti so se nam pridružili še odrasli skavti iz Šentjurja. V prelepem skavtskem vzdušju je naših 5 uric druženja še prehitro minilo.

Križev pot v Tremerjah

Na poti do Tremerij
Ob 17.00 uri smo se zbrali Na bregu pri kapucinskem samostanu. Prisrčnim pozdravom s skavtskimi sosedi je sledil krog, da se seznanimo še z zadnjimi navodili našega srečanja. Za srečno pot smo tudi zmolili skavtsko molitev. Ker je bilo tega dne lepo toplo vreme, smo se spomnili na prebujajoče komarje in z njimi tudi z glasnim ”auvom” razdrli krog.

Krenili smo na sprehod do Tremerij. Pot nas je vodila po Bregu do Polul, kjer smo preko mosta skrenili na desni breg reke Savinje, in nato nadaljevali pot vse do mosta pri Tremerjah, kjer smo pa ponovno prešli na levo stran reke Savinje. Tam smo prečkali glavno cesto proti Laškemu in po nekaj stotih metrih smo bili končno v Tremerjah. Med potjo smo ob prijetnem kramljanju uživali v večernem toplem soncu in občudovali okoliško hribovje. Še posebej Šentjurčane sta navdušila pogleda na Stari grad in Miklavški hrib, ki delujeta mnogo bolj mogočno, kakor z mestne strani.

Ogled muzejčka
Prijazen domačin g. Draksler Franci nas je povabil v svoj muzejček. G. Franci je strasten zbiratelj starin. Ker je škoda, da bi te odlično ohranjene starine šle v pozabo, je v manjšem gospodarskem poslopju uredil muzej. V njem je ogromno predmetov iz okolice Tremerij, s širšega celjskega področja in drugih koncev Slovenije. Na ogled je ogromno kmečkega ročnega orodja, nekaj zanimivih kosov starega predvsem kmečkega pohištva, nekdanjih posod iz kmečke kuhinje, starih listin, pisem, fotografij, slik , itd. Mene je zelo navdušila odlično ohranjena gostilniška omara in v njej zbirka različnih vrst vrčev za pivo. Po oznakah mer za količino se lahko ugotovi iz katerega obdobja in iz katere države izhaja določen vrč. Zanimiva je tudi zbirka steklenic za pivo. Ker je nekoč vsaka pivovarna imela svojo vrsto steklenic, lahko točno veš za katero pivovarno gre in iz katerega obdobja je. Še posebej zanimiva pa je bila steklenica za kraherl, predhodnico današnje kokte. V steklenici je posebna keramična kroglica, ki služi tudi kot zamašek. Od znotraj je steklenica oblikovana tako, da če jo nagneš na ustrezno stran, kroglica pade v vrat steklenice in jo zapre. Zato je bilo pri pitju zelo pomembno kako nagneš steklenico, da ti je pritekla pijača iz nje.

Križev pot
Križev pot se je odvijal v podružnični cerkvici sv. Luka, le nekaj korakov vstran od muzejčka. K križevemu potu so se nam pridružili še naš župnik br. Marjan, ostali skavti in nekaj domačinov. V prijetnem okolju te majhne preproste vaške cerkvice smo se ob branju križevega pota ob vsaki postaji predali tudi razmišljanju o trpljenju našega odrešenika in o smislu trpljenja. Ob poslušanju besed Marijinega križevega pota po Tomislav Ivačiću smo vso kalvarijo Jezusa podoživeli skozi trpljenje njegove in naše nebeške matere Marije. V živo sem si predstavljal, kako jo je prizadelo sinovo trpljenje, na trenutke je morda ona celo bolj trpela kakor Jezus sam. Čigava mati pa ne bi trpela zraven trpečega otroka, še posebej, če je krivo obsojen in poleg nečloveških telesnih bolečin še trpi zasramovanje, zaničevanje, zmerjanje, zanikanje, izdajo, pozabo… . Ta križev pot ni pustil nobenega ravnodušnega.

Po končanem križevem potu nam je domačin g. Rado še na kratko predstavil cerkev. Že leta 1825 so na tem mestu postavili kapelico, ki pa je bila premajhna za redna bogoslužja. Na večletna stalna prigovarjanja je končno leta 1855 Anton Martin Slomšek spodbudil vaščane, k širitvi oziroma dograditvi iz kapelice v cerkev. Dokončno je bila cerkvica zgrajena in blagoslovljena leta 1867.

Agape

Sledil je agape v znameniti in častitljvi sto let stari gostilni Draksler. V posebni sobi, v kateri slike in fotografije prikazujejo Tremerje nekoč, smo še enkrat poprosili g. Franca, da nam nekaj pove o zgodovini kraja.
Tremerje so majhna vasica približno na pol poti med Celjem in Laškim. Dokler ni bila zgrajena nova cesta mimo Tremerij (nadvoz na železnico) je bil kraj dolgo znan le po ozki zelo prometni cesti in po ozkem ter nizkem podvozu pod železnico, ki je bil poplavljen že ob vsakem malce močnejšem deževju. Kljub temu, da kraj danes šteje približno med 60 in 70 človeških duš, se domačini trudijo obdržati nekoč bogato tradicijo kulturnega delovanja. Pred 200 leti je kraj slovel kot vinogradniški kraj z odličnim tremerskim vinom. Leta 1850 je trtna uš privedla do propada vinogradništva. Na to obdobje spominjajo le posamezne brajde in nekaj preš. Kraj je nekoč tudi bil postojanka za flosarje in furmane, vendar je z izgradnjo južne železnice in s prestavitvijo reke Savinje vzhodno od proge izgubil svoj pomen. Tremerje se lahko pohvalijo tudi s svojo opereto Radovana Godca Tremerski dukat. Izvajana je bila samo enkrat v Trbovljah leta 1959. Napisana naj bi bila po domnevno resničnih dogodkih. V srednjem veku naj bi v okoliških hribih strašili ravbarji, ki so občasno ropali tovorne vozove na poti. Ker teh furmanov in domačinov ni nihče vzel v bran, so se po legendi organizirali sami in pregnali te ravbarje.

Za prijetno preživeto popoldne in večer se zahvaljujemo bratovščini Šentjur, saj brez njihovega obiska ne bi bilo tako lepo in veselo. Prav tako se zahvaljujemo tudi domačinoma ga. Ani in g. Radotu za vso skrb glede priprave cerkve za naš križev pot in za njuno pecivo. Prav tako tudi hvala lepa g. Drakslerju za predstavitev muzeja in Tremerij.