V petek 22. februarja bomo skavtinje in skavti po vsem svetu praznovali skavtski praznik Dan spomina na ustanovitelja skavtstva Roberta Baden – Powella.
Mladost
Robert Baden – Powell (B.-P.) se je rodil prav na ta dan leta 1857 v Londonu v zelo ugledni angleški družini. Že v mladosti je bil zelo iznajdljiv in spreten v postavljanju šotorov, vozlanju ali kurjenju ognjev. Veselje do pustolovščin je v njemu zbudil stari oče, ki ga je pogosto vodil v Hayde park, katerega je Robert znal natančno narisati. V času šolanja je Robert izkoristil vsako prosto minuto za iskanje živalskih sledi in spoznavanje gozda. Med počitnicami je pogosto kampiral s prijatelji. Pri 13–tih letih, ko je začel obiskovati šolo Charterhose, se je že naučil kako se priplaziti v veliki šolski park, ne da bi ga pri tem opazil nadzorni učitelj. Znal je tudi zakuriti ogenj brez dima, da se ni širil neprijeten vonj po bivališču. Bil je povprečen učenec, vendar je izstopal v dveh stvareh: v nogometu –bil je odličen vratar in v igralstvu. Sodelovati je moral pri vseh šolskih predstavah. Znal je tudi pisati z obema rokama, česar se je naučil sam. Po šoli je želel iti na Oxfordsko univerzo, vendar ni opravil sprejemnih izpitov. Zato se je odločil za vojaško akademijo Sandhurst.
Vojaška kariera
Na podlagi zelo uspešno opravljenih sprejemnih testov za konjenico in pehoto so ga leta 1876 sprejeli v konjeniški regement, brez da bi moral končati dvoletno izobraževanje na vojaški akademiji. Kot vojaški poveljnik se je najbolj proslavil po uspešni obrambi Mafeking v Južnoafriški republiki (danes Mafikeng). Med drugo bursko vojno je s peščico vojakov in civilnimi prebivalci po 217 dnevih uspešno obranil mesto pred veliko močnejšo bursko vojsko. Vojaško je služboval tudi v Indiji, Južni Afriki, Malti, Balkanu in v Matabele (območje današnega Zimbabveja). Z ustanovitvijo Južnoafriške stražne enote (SAC), britansko –burske policijske enote, je Baden-Powell ogromno prispeval k blagostanju dežele. Ko so ga povišali v general majorja, je po vzgledu SAC organiziral celotno britansko konjenico. S činom generalovega poročnika je leta 1910 končal svojo vojaško kariero. Od takrat naprej se je posvečal le skavtskemu gibanju. Leta 1912 se je poročil z Olave St. Clair-Soames, ki jo je spoznal med potovanjem po daljnih deželah. Imela sta tri otroke: Petra, Healther in Betty.
Skavtsko gibanje
Čeprav se je Baden –Powell redno upokojil šele leta 1910, je že prej delal z mladimi fanti. V letu 1907, ko je že imel dovolj časa, je ustanovil prve čete mladih skavtov, vendar je ugotovil, da to ne ustreza njegovim prvotnim predstavam. Napisal je še eno knjigo Scouting for Boys in med 1. in 8. avgustom še istega leta to preizkusil v praksi na prvem skavtskem taboru na otoku Brownsea. Na tem taboru je šotorilo 21 fantov iz vseh socialnih razredov, med njimi tudi njegov nečak Donald. Razdelil jih je v tako imenovane patrulje in napisal skavtske zakone. Knjiga Skavtstvo za fante je izšla naslednje leto in je ena pomembnejših pedagoških del 20. stoletja. V njej je prvič omenil načelo ”učenje z delom”. V letu 1909 kralj Edvard VII. postane zaščitnik skavtskega gibanja, v Čilu pa je ustanovljena prva skavtska skupina izven Anglije, ki je imela tudi prve skavtinje. Leta 1910 je s svojo ženo ustanovil ”Girls Guides Association” –dekliško skavtsko gibanje. V letu je 1918 je sedež družine Pax Hill imenoval za koordinatorja za hitro rastoče skavtsko gibanje. Šele kasneje je bilo ustanovljeno centralno koordinacijsko mesto, današnji svetovni skavtski biro. Prvo svetovno skavtsko srečanje – Jamboree se je odvijalo leta 1920 v Londonu. Udeležilo se ga je 8.000 skavtov in 34 držav, že na Jamboreeju leta 1929 pa je bilo kar 50.000 skavtov iz 72 dežel.
V svojem življenju je Bi-Pi napisal 34 knjig, nekaj vojaških, večino pa skavtskih. Zadnja knjiga ”More sketsches of Kenya” je izšla leta 1940. Umrl je 8. januarja leta 1942 v Nyeri v Keniji, kjer je preživljal svojo starost, in je tam tudi pokopan. Pred smrtjo je napisal pismo mladim skavtom in skavtinjam. V pismu je še danes aktualen stavek:
” Edini način kako doseči srečo je, da srečo podarjamo bližnjim. Poskusimo pustiti svet za seboj kanček boljši, kot smo ga dobili.”
(povzeto po Wikipediji)