Časarov mlin
Letos smo imeli trden namen oditi drugam na zimovanje in ne več v Kančevce, kot smo bili zadnji dve leti. Kar hitro smo se uskladili glede datuma, vendar glede lokacije ni bilo lahko. Prvo smo se navdušili za Šmihel nad Mozirjem, vendar, ko smo izvedeli o zasedenosti te lokacije, je pa navdušenje kar malce padlo. Sicer je br. Primož še izvedel za drugo lokacijo, pa nekega interesa ni bilo, tako da sem na koncu prosil br. Primoža, da naj povpraša v Kančevce ali še imajo kakšno luknjo za nas. In kmalu je br. Stane sporočil, da nas bodo bratje kapucini v Kančevcih zelo veseli in da nam bodo ”zrihtali” ta boljše sobe. Malce smo še potelefonirali med seboj, si razdelili naloge in potrdili naše zimovanje br. Stanetu v Kančevce. Na koncu se je ponovno uresničil tisti stari izrek: Človek obrača, Bog obrne.
Letos smo imeli samo dvodnevno zimovanje, pa ne da se nam nebi ljubilo, ampak obveznosti br. Primoža in še nekaterih udeležencev nam to niso dovoljevale. Kljub temu, da je bilo krajše, smo preživeli dva prelepa dneva. V Kančevce smo prispeli v petek pozno popoldne, pravzaprav že zvečer, tako da smo večerjo uradno zamudili, pa so nam jo bratje kapucini kljub temu ”prišparali”. Kljub malce pozni uri in utrujenosti, saj smo vsi imeli v petek še vsak svoje obveznosti, smo se dobili v našem brlogu in se še malce družili. Večer je minil v sproščenem vzdušju ob igranju Kristjan ne jezi se (nekaj podobnega kot Človek ne jezi se), Spomin z zgodbami in osebnostmi iz svetega pisma in ob veselem pogovoru.
V soboto zjutraj smo se pridružili bratom kapucinom k hvalnicam s sveto mašo za jutranjo umiritev in priporočitev Bogu. Po zajtrku smo se ponovno dobili v brlogu, kjer nas je nagovoril br. Primož s katehezo o skavtskih krepostih. Velikokrat se skavti pogovarjamo med seboj o skavtskih in krščanskih vrednotah, predvsem kaj je prav in kaj ni. Da pa lahko vztrajamo v vrednotah, so nam potrebne kreposti. Le kako bi lahko vztrajali v neki vrednoti brez kreposti ali obratno. Krepost je vztrajnost v dobrem.
Nadaljevanje dopoldneva je minilo v odkrivanju skrite dediščine Goričkega. Najprej smo se zapeljali do Časarovega mlina. Mlin je kulturno – tehnični spomenik RS Slovenije. V sklopu muzeja je na ogled še etnološka zbirka orodja, ostanki oljarne in pisna dokumentacija o mlinu. Mlin je bil zgrajen leta 1930 in je deloval do leta 1968. Nato je dolga leta mlin propadal. Ko je zdajšnji lastnik odšel v pokoj, je resno začel z obnovo mlina, ki ga je žena dobila v dar ob poroki pred mnogimi leti. Mlin je lepo obnovljen z izrednim občutkom za tehnično dediščino, saj je gospod Zvone po poklicu inženir strojništva. Sicer mlin ni v prvotni funkciji, vendar je mogoč zagon mlina, kar naredijo predvsem pri ogledih osnovnošolskih ali srednješolskih skupin.
Nato smo se odpeljali do dvorca Matzenau v Prosenjakovce. Nekoč mogočen dvorec zgrajen v neoklasicističnem slogu je danes razvalina. Tudi park je le bleda senca nekoč prečudovitega parka, saj bolj spominja na gozd kot pa na park. Da je to park nas opozorijo informativne table poleg nekaj mogočnih dreves in nekaj propadajočih klopi.
V povratku v Kančevce smo se še ustavili pri romanski rotundi v vasici Selo. Cerkvica sv. Nikolaja stoji na dnu selanske doline. Je edinstvena opečna romanska rotunda v Sloveniji. Kljub preprostosti, je cerkev dragocena zaradi starosti in ostankov fresk v njeni notranjosti. Po povratku v dom smo se malce okrepčali s ”ta kratkim” in se še razvedrili ob igri spomina.
Da pa zimovanje ni potekalo čisto tako kot kompleten penzion v hotelu s tremi zvezdicami, smo malce služili in po kosilu pobrisali vso posodo ter pripravili jedilnico za večerjo tridesetih frančiškovih otrok, ki so ta vikend bivali v domu.
Po kosilu smo si v stari šoli v neposredni bližini doma duhovnosti, pod vodstvom br, Jurija ogledali nekaj posebnega. V tej zgradbi, ki jo počasi obnavljajo, korak za korakom nastaja muzej netopirjev. Poleg strehe in podstrešja so sedaj uredili še eno malce večjo sobo s stalno razstavo o netopirjih. Na podstrešju imajo nastavljene takoimenovane nočne kamere, da lahko spremljaš netopirje podnevi in ponoči. Čeprav so se kančevski netopirji čez zimo preselili v jame pri Hudi luknji pri Velenju, je kamera odkrila, da je eden netopir le ostal doma. Netopirji so zelo koristne živalce, ki so pomembne tudi pri opraševanju rastlin. Bojda bi naj netopirji oprašili celo do dve tretjini bananovcev.
Po tem ogledu je počasi napočil konec našega zimovanja. V krogu smo na kratko naredili refleksijo. Pridružil se nam je še br. Stane, ki je bil zelo vesel, da smo bili gosti v Domu duhovnosti v Kančevcih. Br. Primož, Božena in Majda, ki so jih klicale njihove obveznosti, so se odpeljali domov. Zinka, Mojca in jaz pa smo se odpeljali do Dobrovnika, in si v Oazi orhidej ogledali njihov tropski vrt ter si še kupili kakšno orhidejo za domov.
Več si oglejte na povezavi:
