9. novembra je bratovščina Danijelovih sov organizirala skavtski pohod po zadnji etapi Slomškove poti od Žičke kartuzije do Nove Cerkve. Kljub slabi vremenski napovedi se nismo ustrašili slabega vremena, saj za skavta velja, da zanj ni slabega vremena, ampak samo slaba oprema. Pohoda se je udeležilo 20 skavtov iz različnih koncev Slovenije, med drugim tudi dva člana naše bratovščine: Lidija in moja malenkost.
Pred cerkvijo Naše ljube Gospe rožnovenske v Črešnjicah
Glavni del organizacije in vodenje tokratnega pohoda je prevzela Marinka – Prizadevna sova, kot projekt skavtske akademije. Še posebej se je izkazala z odličnim vodenjem. Na najzanimivejših delih našega pohoda smo o krajih in njihovi zgodovini, ki so tesno povezani z življenjem blaženega Antona Martina – Slomška, izvedeli veliko novega.
Pot nas je vodila od Žičke kartuzije preko Brdca na Črešnjice, nato na Frankolovo in do Nove Cerkve, kjer smo tudi končali zadnjo etapo pohoda po Slomškovi poti.
Na Brdcu smo bili prijetno presenečeni nad lastnikom, da se je odločil za gradnjo čisto novega kozolca. Čeprav ne služi prvotnemu namenu sušenju in spravilu sena in drugih pridelkov, bo vseeno nudil streho nad glavo popotnikom na Slomškovi poti in drugim družabnim dogodkom. Gospodar je očitno tudi velik častilec Slomška, saj nas na to opozarjata slika blaženega Slomška na kozolcu in prelepo križno znamenje pred njim. V čast Bogu in Slomšku smo zapeli nekaj pesmi.
V Črešnjicah, rojstnem kraju Slomškove matere, smo si z velikim veseljem ogledali cerkvico Naše ljube Gospe rožnovenske. Cerkvica navdušuje s prelepim glavnim in stranskima oltarjema ter freskami. Na stopnišču pred cerkvijo smo se tudi skupinsko ”fotkali”, točno opoldne pa smo namesto molitve tudi zapeli znano Marijino pesem Je angel Gospodov.
V vasi Bukovje smo se ustavili ob rojstni hiši Antona Bezenška. Anton Bezenšek, profesor in pisatelj, je bil ustanovitelj slovenske in bolgarske stenografije. Veliko let je živel in poklicno deloval predvsem v Bolgariji, kjer je tudi umrl.
Od Bukovja smo se spustili proti Frankolovemu. Tik pred Frankolovim je začelo silovito deževati. Naliv nas je močil vse do Nove Cerkve. Čeprav smo tja prispeli premočeni do kože, nam to ni vzelo dobre volje in zadovoljstva, da smo dosegli naš cilj.
Namesto jamranja smo se preoblekli v suha oblačila in se nato v cerkvi sv. Lenarta udeležili skavtske sv. maše. Mašo je daroval duhovni asistent bratovščine Celje 2 David Zagorc. Naša maša je bila zahvala za vsa naša druženja po vseh naših poteh Slomškove poti in ob enem prošnja za naše skavtstvo in naš skavtski duh.
Po maši nam je domači župnik na kratko predstavil zgodovino cerkve in nam jo tudi razkazal. V tej čudoviti cerkvi je kot kaplan služboval tudi Slomšek. Tu je zaslovel kot izvrsten pridigar, zato so ga veliko vabili tudi v sosednje fare. Cerkev slovi predvsem po enkratni poslikavi. Po lepoti prav nič ne zaostajajo glavni in ostali stranski oltarji. Po zadnji prenovi so na fresko na koru dodali še Slomška v škofovski opravi, ki ponižno kleči z ostalimi pri Božji sodbi.
Preden smo se razšli, smo se še telesno podkrepili v bližnjem gostišču Pri Mark. Pogreli smo se z odlično obaro in ob kozarčku domačega vina se še malce zadržali v prijetnem vzdušju.
Čestitke sosednji bratovščini za dolgoletno vztrajnost, da se prehodi vse etape Slomškove poti. Iz prvotnega projekta naše in sosednje bratovščine je počasi pobudo in organizacijo v celoti prevzela bratovščina Danijelovih sov. S časom je pohod prerasel okvire lokalnega, saj so se zadnjih pohodov udeleževali tudi odrasli skavti ostalih bratovščin iz Slovenije.
Za fotografije kliknite na fotogalerije.