Predstavili smo se v Celjski mestni kjižnici

V ponedeljek 15. februarja se je naša bratovščina Celjskih zverinic v okviru projekta pomoči osebam z dodatnimi in posebnimi potrebami ter njihovega vključevanja v skavtstvo predstavila širši javnosti. Skupaj z našo skupino odraslih skavtov s CVD Golovca – Divjimi risi smo predstavitev izvedli v kletni etaži oddelka glasba in film v celjski mestni knjižnici.

Predstavitev v knjižnici

Predstavitev v knjižnici

Že predlani smo imeli prvo predstavitev, ki je predvsem kronološko predstavila naš projekt skozi celotno obdobje našega sodelovanja z zavodom CVD Golovec. Letos smo predstavitev zastavili malce drugače, saj smo v sodelovanju z Divjimi risi in skavti stega Celje 1 – Knežjega stega izvedli pravcato skavtsko srečanje. Na naše povabilo so se udeležili predstavitve še: odrasli skavti bratovščine Celja 2 – Danijelovih sov, župljani župnije sv. Cecilije, prijatelji, znanci, direktorica in zaposleni zavoda CVD Golovec ter predstavniki lokalnih medijev obveščanja. Zbralo se nas je čez trideset ljudi.

Po uvodnem pozdravu in kratki predstavitvi namena in ciljev projekta naše bratovščine, smo pričeli s ”praktičnim” prikazom skavtskega srečanja. Za pristnejše skavtsko vzdušje smo najprej zapeli skavtsko pesem ”Naj skavtski duh kraljuje sredi srca…”, nato pa nadaljevali s pesmijo ”Abraham ‘ma sedem sinov…” in se krasno zabavali. Osvežili smo tudi ”Kranjskega Janeza”, ki je šel v planine in tam srečeval in pozdravljal vse od Micike do koze in krave.

Majda, vodja naše bratovščine, je predstavila držo skavta in simbole skavtstva. Ena pomembnejših zunanjih prepoznavnih znakov skavtsva sta oranžni skavtski kroj in skavtska rutica. Rutica v katoliškem skavtstvu predstavlja lokalno pripadnost, saj ima vsak steg oziroma bratovščina svojo rutico. Divji risi in ostali gostje so tako lahko spoznali razlike v rutkah naše in sosednje bratovščine. Predstavila je še tudi zastavi Združenja odraslih skavtinj in skavtov Slovenije (ZBOKSS) in naše bratovščine.

Skavta stega Celje 1 Ciril in Roman sta za nas imela tudi pravo skavtsko šolo. Najprej sta prikazala postavitev drv za taborni ogenj. Postavila sta jih v pagodo. Nato sta se v postavitvi pagode preizkusila še divja risa Branko in Miran in ga tudi lepo postavila. Prav vsi udeleženci smo se preizkusili še v vezanju različnih vozlov. S tem sta na najboljši možen način demonstrirala skavtsko metodo dela skozi učenje.

Ker se je približeval 22. februar – dan spomina na ustanovitelja skavtstva Roberta Baden – Powella (Bi -Pi), sem še na kratko predstavil njegovo bogato in zanimivo življenje.

Po dobri urici naše predstavitve smo se ob skromni pogostitvi še malce zadržali v prijetni družbi.

Slike si lahko ogledate s klikom na fotogalerijo.

Se samo zdi ali res gori?

Res živim mir, ki sem ga prejel? Se potrudim, ga ljudje okoli mene lahko zaznajo skozi moja dejanja? Ko res živim mir, je to vidno tudi navzven. Ne živim ga sam, ampak v družbi drugih. Preko dejanj ljubezni, ki nas povezujejo. Preko strpnosti, ki jo izražam. Preko pomoči, ki jo nudim. Preko nasmehov, ki jih podarim. Preko dobre volje, ki jo širim. Naš mir dejansko gori? Ali se samo zdi?

Lučke miru

Prav te besede letošnje poslanice so še posebej spodbudile naša srca, da smo v adventnem času tik pred Božičem ponovno obiskali naše skavtske prijatelje na zavodu CVD Golovec. Seveda nismo pozabili nesti s seboj lučke miru iz Betlehema, ki že 25 let sveti upanje miru in ljubezni po celem svetu.

Nas in seveda lučke so se stanovalci zavoda zelo razveselili. Imam občutek, če nas letos ne bi bilo, za njih ne bi bilo pravega Božiča in novega leta. Priznam, da bi tudi za mene in za našo bratovščino veljalo isto, če si ne bi vzeli vsaj nekaj časa za obisk naših Divjih risov. Takšni trenutki nas v življenju bogatijo in nas vse delajo srečnejše.

Kakor vsako leto je tudi letos bila prava veselica. Poleg že ustaljenih božičnih, skavtskih in drugih pesmi, smo zapeli še malce drugačnega Krajnskega Janeza, ki je šel v planine in na poti pozdravljal vse živo od ptičev do koz in neke Micike. V prijetnem veselem vdušju je naše srečanje še prehitro minilo.

Hvala vam dragi Divji risi za vaše iskrene in dobrosrčne nasmehe. Vesel Božič in veliko radostnih in srečnih trenutkov v letu 2016 vam želimo.

Blagoslovljen Božič in srečno 2016

božične jaslice

Naj Božični skrivnostni čas
vzradosti srce, obraz in
prinese Božji mir med Vas.

Zato naj bo Novo leto 2016
prepleteno z mostovi
sreče, zdravja, razumevanja in ljubezni.

ABRAHAMCI IMAJO TALENT

Letošnje zimovanje je bilo res nekaj posebnega, saj smo praznovali 5 x 50 – okrogle obletnice petih naših abrahamcev: Majde, Vojka, Tomija, Roberta in Marka.

Na predvečer valentinovega smo se zbrali v škofijskem domu Karitas v Vrbju pri Žalcu. Ta večer smo posvetili predvsem duhovni poglobitvi. Razmišljali smo o hvaležnosti, saj je srečanje z Abrahamom tudi priložnost, da se Gospodu zahvalimo za življenje ter za vse, kar nam je le-to prineslo.

??????????Soboto smo začeli z jutranjo sveto mašo, ki jo je daroval br. Marko, dopoldne  pa nadaljevali z razmišljanjem o prijateljstvu.   Za izhodišče smo vzeli misel Francisa Bacona ‘Ljudje, ki nimajo prijateljev, so ljudožerci lastnih src‘. Izmenjali smo prav lepe misli, jih zapisali na lističe in jih kasneje vložili v darilne škatlice, ki smo jih izdelali za vse skavtske prijatelje v bratovščini. Pripravljali pa smo tudi voščila za slavljence.

??????????Po kosilu smo se podali na izziv okrog ribnika Vrbje, na katerem so abrahamci morali opraviti različne preiskušnje (poznavanje skavtskih zakonov, 10 božjih zapovedi, skleci in počepi, risanje svojih skavtskih imen v sneg, kurjenje ognja v snegu,…), zraven pa iskati še posebne vrečke, v katerih so bili delčki naloge za večerno praznovanje. Vsak abrahamec je moral sestaviti svojo sliko, le-te pa so jo morali povezati v zgodbo ali pesem.

??????????Po večerji se nam je pridružilo veliko skavtskih prijateljev, ki jih že dolgo nismo videli na srečanjih in  začelo se je pravo praznovanje ‚Abrahamci imajo talent‘. Naši prijatelji so nam pripravili igrico o Rdeči kapici, v kateri je babico zamenjal dedek. Nato so pokazali, kako so izpolnili nalogo z izziva – sestavili so zelo zabavno pesmico. Sledil je prikaz  talentov vsakega slavljenca in na koncu so si vsi prislužili priznanje in medaljo. Seveda smo tudi vsem čestitali in zapeli priložnostno pesem. Bilo je veselo in zabavno skoraj do polnoči.

V nedeljskem jutru je sveto mašo daroval br. Marjan. Po obilnem zajtrku pa smo se poslovili, hvaležni za vse, kar smo lepega skupaj doživeli.

Tudi v letu 2014 LMB na CVD Golovcu

Že po tradicji smo tudi letos z lučko miru obiskali stanovalce in zaposlene v zavodu CVD Golovec. Letošnje geslo “Za tvoj dar mi je mar” je bilo za uporabnike zavoda še posebej zanjimivo, saj je vsakega nagovarjalo po svoje. Za nekatere je bilo že dovolj to, da smo jih obiskali, za druge jim je mar, ker so se med nami spletla prijateljstva, za druge jim je luč prinesla v njihovo hišo mir in vsaj kanček pravega božičnega vzdušja, spet nekateri so se najbolj razveselili skromnih daril, ki smo jih prinesli. Vsem nam je pa bilo skupno to, da smo preživeli prijetno urico v veselju, prepevanju in prijetnem pogovoru. Vse najboljše v novem letu naši dragi prijatelji na Golovcu!

predaja lučke

Predaja lučke

Več pa naj spregovorijo fotografije s klikom na fotogalerija na tej spletni strani.

Prinesli smo luč in podarili mir

DSC_7979_3310Za nami je Alpe Adria izmenjava Luči miru iz Betlehema, ki je bila v našem Celju v soboto, 20. decembra in katere soorganizator je bila v precejšnji meri tudi naša bratovščina. Poskrbeli smo za pogostitev (zajtrk) in kosilo, se dogovarjali s Slovensko vojsko, ki je s svojo odprtostjo, ustrežljivostjo in pripravljenostjo za sodelovanje presegla vsa pričakovanja ter skupaj z našim župnijskim zborom smo poskrbeli tudi za prepevanje pri sveti maši v stolnici Sv. Danijela. Odmevi udeležencev so pozitivni, s poročanjem so se odzvali tudi mediji, katere smo o dogodku obvestili. S svojim obiskom in prisotnostjo so nas počastili podžupan g.Zidanšek, celjski škof. dr. Lipovšek, vojaški kurat g.Plut, poveljnik celjske vojašnice…

Takole je dogodek opisala Ester.

DSC_7899_3230DAN ZA POLJUBIT
(AA LMB V CELJU, SOBOTA, 20.12.2014)

Zakaj tak naslov, bo kdo vprašal? Saj tudi meni pravzaprav ni popolnoma jasno zakaj, je pa ostal nekje
v moji podzavesti neki članek v nekem časopisu, ki je nosil naslov “Nedelja za poljubit…”.
In ko sem se danes pripravljala napisati prosti spis (tako ga je poimenovala Dita) o sobotnem
dogajanju v Celju, se mi je zapisal gornji naslov. In bil mi je všeč in sem ga pustila…
Ko smo se v poznem jutru peljali proti Celju, nas sedem v Polževem avtu, je bilo veselo. Dan brez oblačka,
nebo modro od obzorja do obzorja in v zraku vonj po praznikih. V krojih, veseli, da smo se končno spet
enkrat dobili skupaj v taki zasedbi in z nami še Lucija, ki je rojstni dan pri prijateljici zamenjala za skavtsko
praznovanje.Našli smo vojašnico, se na parkirišču pozdravili s prvimi prijatelji in iz prtljažnika Meinhardovega
avtomobila dobili tri velikanske vreče zamaškov za našo slovensko zbiralno akcijo – z obljubo, da bodo zbirali še naprej…
Hvala, prijatelji! Drobna dejanja, vredna velike zahvale.
V veliki vojaški telovadnici je bilo kot v mravljišču, tam nekje ob strani kava in čaj, na mizah pa narezki in polno peciva.
Domačega. Dobrega. Prazničnega. Na drugi strani stojnica z izredno lepimi izdelki varovancev iz Celje. Cela četica
varovancev nas je čakala na klopi in drug drugega smo se razveselili. Z objemi. Danes so bili oni naši
in mi njihovi. Za cel dan. Skavtsko dobro delo, narejeno z velikim veseljem.
DSC03702Na velikem vojaškem travniku smo naredili krog. Velik krog skavtov ALPE ADRIA, skavtov  štirih narodov, ki so prišli
v Celje, da bi si izmenjali Luč miru iz Betlehema, se videli, se objeli in poljubili in si zaželeli mir za praznične dni in za
vse dni prihodnjega leta. Mir v srcu, mir v družini, mir na delovnem mestu, mir povsod. Povsod in v vsakem trenutku.
Bila sem vesela, ja, vesela, pa tudi zelo ponosna, da akcija, ki smo jo pred 13 leti začeli pod Svetimi Višarjami v mali cerkvici
traja in se ponavlja vsako leto. Takrat je poslanica nosila ime DAR SOSEDU, letos nosi ime ZA TVOJ DAR MI JE……MAR.
Takrat nas je bilo 30, v soboto po štetju organizatorjev 276. Dar. Luč. Mir. Tri zelo pomembne besede!Po pozdravih in nagovorih v štirih jezikih  – hvala Bogu, da se je ohranilo tudi to, da se trudimo govoriti v vseh štirih
AA jezikih – smo se razdelili v skupine za ogled knežjega mesta Celja. Naša RUMENA SKUPINA je pogumno krenila na pot.
Sara in Lucija sta nas varno in skrbno vodili. Nismo obiskali vseh točk, smo pa pravočasno prišli do cerkve sv. Danijela,
kjer je bilo slovesna sv. maša. Maša, petje na koru (bravo skavtski in drugi pevci !), nagovori, prošnje… Vse je potekalo lepo
in ob Luči miru iz Betlehema smo prižgali tudi naše svečke v krasnih oljenkah (Ivi, tudi tebi hvala!).
DSC_7960_3291Danes je dan, ki ga dal je Gospod…, Questo e di’, che Signore ci da…, Ovo je dan, što ga stvorio Bog…, Dies ist der
Tag, den der Herr hat gemacht…, je odmevalo po cerkvi. S to pesmijo smo začeli pri prvi izmenjavi in jo pojemo na
vsakem AA srečanju. In Marina mi je po maši rekla: “Vedno, ko slišim “Danes je dan…”, se spomnim na Ester!”.
Lepo. Napev, ko pojemo vsako vrstico v drugem jeziku, mi je še posebej všeč.  Preprosta pesmica, vendar pomembna.
Ja, bil je točno tak dan. Dan, ki ga je naredil Gospod.Vojaški golaž je bil za 10+, druženje po kosilu prav tako. In prišel je čas slovesa, saj je na zemljo počasi padal mrak.
Naše golovške prijatelje smo pospremili na Golovec. Domov. Upam, da so ponoči sanjali o Luči. In miru. Jaz sem.
O Luči in miru.
V zgodnjem večeru smo se vračali proti Ljubljani. Za nami je bil lep dan. Dan, ki bi ga človek kar prižel k prsim in ga ne bi pustil od sebe.
Dan, ki je bil vreden, da ga za vedno zakleneš v kamrico srca. Dan za poljubit….
Ester

 

 

Prinašam luč, podarjam mir

ovojnica1 stranDanes je na svetu preveč teme, zla, sovraštva, krivic, nasilja. Na svetu ni miru. Posvetimo v to temo okrog nas in v nas z lučjo vere, dobrote, pravičnosti, upanja, ljubezni.

Jezus Kristus, ki se je rodil v Betlehemu, je prišel na svet, da nam prinese luč, da tudi mi postanemo luč. Ogenj ljubezni naj razsvetli in ogreje vsa naša srca.

 Mir je le v čistem, svetlem srcu, v srcu, ki ljubi. Miru ne moremo kupiti. Lahko ga sprejmemo, lahko ga podarimo. Mir je dar Luči.

Dragi skavti, dragi sosedje, bodimo resnično bratje in sestre med seboj. Prinašajmo luč veselja, sprejetosti, dobrote. Podarimo in sprejmimo mir. Odgovorni smo zanj. Ohranili ga bomo le, če ga bomo širili.

To je besedilo poslanice letošnje Alpe Adria izmenjave Luči miru iz Betlehema. Srečanje slovenskih, italijanskih, hrvaških in avstrijskih odraslih skavtov je letos pri nas v Celju v soboto, 20. decembra. Bodimo tudi mi luč drug drugemu in podarjajmo Njegov dar – dar Jezusa Kristusa dalje v duhu te poslanice in še vse slovenske ‘Za Tvoj dar mi je ___ mar.’  Koliko?

Več o AA izmenjavi Luči miru iz Betlehema pa na tejle povezavi

http://aalmb2014.skavt.net/vpisi-naslov-strani12041

Predstavitev našega sodelovanja z Divjimi risi v Osrednji knjižnici Celje

Naše društvo (bratovščina) ima v svojem programu razen rednih skavtskih dejavnosti in prizadevanja za ohranitev čistega okolja in širjenja ekološke zavesti med ljudmi, tudi sodelovanje z osebami z dodatnimi potrebami. Že več kot deset let sodelujemo s Centrom za varstvo in delo Golovec. Druženje z uporabniki centra bogati skavte in uporabnike in skupaj smo preživeli veliko lepega.  Pentacon

Za financiranje vsebinske obogatitve tega sodelovanja se že več let prijavljamo na razpise MO Celje s projektom POMOČ OSEBAM S DODATNIMI POTREBAMI IN NJIHOVO VKLJUČEVANJE V PROGRAME DRUŠTVA. V ponedeljek, 17.novembra 2014 smo to sodelovanje predstavili  širši celjski javnosti  s power-point projekcijo v Osrednji knjižnici Celje. Tule si jo lahko ogledate

predstavitev projekta dokssc 2014

V krajih neuničljivega upanja

 

V soboto, 11.oktobra, smo se podali na prvi izlet z Divjimi risi v novem skavtskem letu. Pot nas je vodila v Prlekijo in Prekmurje. Z nami je bila tudi naša stara skavtska prijateljice iz Ljubljane, Ester, ki je takole popisala našo pot:

PentaconDAN NEUNIČLJIVEGA UPANJA

Nov dan je danes, vendar v meni še močno odsevajo besede, ki smo jih včeraj slišali ob predstavitvi cerkve Sv. Trojice v Odrancih. G. župnika Lojzeta Kozarja ml. ni bilo doma, nas je pa prijazno sprejela gospa Mateja in nam spregovorila o župniji in cerkvi. O cerkvi neuničljivega upanja. O freskah neuničljivega upanja. O ljudeh, ki so upali in ustvarjali, delali, pričevali in upali. O upanju, ki ga prav nič in nihče ne more uničiti. Močne besede. Vredne razmisleka, vredne posnemanja.
Naše potepanje smo začeli zjutraj v Celju, kjer smo se zbrali Risi iz celjskega Golovca in Celjske zverinice oz. odrasli skavti iz Ce 1 in ljubljanskih Fužin. In zakaj smo se zbrali? Kar tako, ker je bil lep in ker je sijalo sonce? Ja, tudi zato, predvsem pa v upanju, da bi skupaj preživeli en lep dan. In res smo ga!
Naš prvi postanek je bil v Veržeju, v Marijanišču, kjer nas je že čakala kavica v krasnih unikatnih keramičnih skodelicah in prijazna vodička, ki nas je popeljala po razstavi lončarstva, suhe robe, pletarstva in keramičarstva. Vse smo pregledali, marsikaj tudi potipali, povprašali in poslikali.

PentaconPotem smo šli v keramično delavnicov center DUO, kjer je prijazna lončarka Urša pred našimi očmi izdelala skledico in lonček, nam veliko povedala o glini in svojem delu, nam predstavila delavnice in svoje izdelke. Še bi bili tam, ker nam je bilo zelo lepo, ampak morali smo dalje, smo pa obljubili, da se morda kdaj vrnemo na njeno delavnico, saj je odlična učiteljica. Zunaj smo si ogledali še naselje zemljank, preprostih hišic, pokritih s slamo, z velikim travnikom, otroškim igriščem in prostorom za večerni ogenj. Smo jih (skoraj) rezervirali za skavtski tabor. Upam, da se bo to res zgodilo!
V Marijanišču so nam skuhali odlično kosilo in najbolj všeč so nam bili pohančki, še posebno Mitji. Po kosilu smo se sprehodili do reke Mure, do zanimivega Babičevega mlina, ki je edini panonski plavajoči mlin v Sloveniji in edinstven spomenik slovenske dediščine neprecenljive vrednosti. Prvi mlin je bil tu postavljen leta 1890, pa je pogorel, prav tako drugi. Tretjega so postavili leta 1925 in ta stoji še danes. Prilagaja se nivoju vode in še vedno pridno melje žito. V mlinu prodajajo belo, rženo, krušno, ajdovo in koruzno moko, ajdovo in proseno kašo ter druge mlevske izdelke. Narasla Mura je že odnesla pogonsko kolo, vendar so leta 1990 postavili novega, saj „ je vodno kolo znanilec življenja in simbol sožitja med mlinarjem in reko, ki enkrat nekaj dá in spet drugič vzame.“
Na predstavitveni tabli smo lahko prebrali: „Lep je ta svet ob reki Muri. Človek, ki ga obišče, si vedno znova želi nazaj med njive, travnike in v osrčje gozda, kjer se skriva reka Mura s svojimi mrtvicami. Šumenje reke, ki se počasi in mogočno vije med drevesi, poganja mlinsko kolo in nežno šepeta: »Pa pridite še kdaj!« Ja, morda pa pridemo še kdaj! Upanje vedno ostaja!Pentacon
In na koncu še Odranci in cerkev Neuničljivega upanja, za katero je že leta 1946 naredil načrte Plečnikov asistent ing. arh. Janez Valentinčič. Po velikih težavah, vendar zaradi neuničljivega upanja in velikega prizadevanja vernikov in župnika msgr. Lojzeta Kozarja, duhovnika, pisatelja, pesnika, prevajalca, zborovodje, dramatika in slikarja, je bila cerkev dokončno zgrajena in leta 2005 posvečena. Izredno lepa in mogočna je ta cerkev. Krasijo jo Kregarjeve freske, oltarna freska Štefana Hauka in osem mogočnih stebrov, posvečenim osmim odranskim vernikom, ki so tragično izgubili življenje pri gradnji kupole leta 1966. Teh osem odranskih vernikov je postalo osem duhovnih stebrov odranske župnije. Močna simbolika, ki daje upanje, da bo preizkušeno župnijsko občestvo živelo v veri in upanju še veliko rodov.

Pozno popoldne smo se vračali proti domu. Malo utrujeni, vendar dobre volje. Peli smo, se smejali in pogovarjali. Pričevanja na avtobusu so bila polna veselja in zahval za tako lepo druženje. In še ena zanimiva dogodivščina na koncu: v Ljubečni so pred nami zasipali veliko jamo na cesti in jo z valerjem poravnali, da smo se lahko odpeljali naprej. Smo se hecali, da so cesto naredili prav samo za nas… Pa še nekaj: imeli smo zelo prijaznega šoferja, ki se je smejal in molil z nami in skoraj nov avtobus, star komaj dva meseca.
Za nami je bil lep dan. Ja, tako lep, da se je še sonce smejalo ves dan!

Skavtske dogodivščine v mesecu juniju 2014

V mesecu juniju 2014 je bilo pestro skavtsko dogajanje. Najprej so nas povabili v goste naši skavti iz Stega Celje 1 na praznovanje njihove 20. obletnice. Že naslednji dan smo Celjske zverinice z našimi Divjimi risi z Golovca obiskali Vrt Rifnik, zadnji teden v mesecu juniju pa smo Božena, Robi in moja malenkost udeležili ZBOKSS tabora v Logu pod Mangartom. Pa pojdimo po vrsti.

20. letnica Stega Celje 1 – Knežjega stega

20 let

skupinsko fotografiranje za spomin

V soboto 14. junija 2014 je Knežji steg – Steg Celje 1 praznoval 20. obletnico svojega delovanja. K aktivnostim, ki so potekale čez cel dan, smo bili povabljeni tudi odrasli skavtinje in skavti. Praznovanju smo se pridružili pri popoldanski skavtski sv. maši, ki je potekala na samostanskem travniku pod Miklavškim hribom. Ob somaševanju bratov Metoda in Marka je sv. mašo daroval duhovni vodja in župnik br. Marjan. Pri sv. maši se je odvil še en pomemben dogodek za skupino volčičev; slovesen sprejem v noviciat.

Po sv. maši je sledil kvadrat in slovesni dvig dvig zastav. Nato smo obletnico počastili s slavnostnim rezanjem torte in njenim sladkanjem. Da pa vse to ni minilo samo z veselim basanjem, smo se podali na skavtski izziv – na orientacijski pohod po celjskem mestnem gozdu. Vmes smo doživeli še blagoslov v obliki plohe. Pa ni bilo nič hujšega, saj smo na cilj prispeli suhi in polni veselega razpoloženja. Po končanem pohodu je bila svečana podelitev nagrad. Naša skupina je prejela zobne ščetke, da ne bodo bleščeči samo naši rezultati, ampak tudi naš nasmehi.

Večer praznika Knežjega stega smo zaključili kot se za skavte spodobi, ob tabornem ognju. Ob njem smo uživali v prijetnih skavtskih igrah in še enkrat dokazali, kako znamo skavti uživati skromno in veselo v naravi. Hvala dragi naši ”mladi” skavti za ta prečudovit dan. Odrasli lahko ogromno črpamo iz studenca vaše skavtske mladosti!

Obisk Vrta Rifnik

ogled

ogled vrta

Mnogim je znan hrib Rifnik nad Šentjurjem, še posebej po ostankih starih naselbin iz časov Ilirov in Keltov ter zgodnjega krščanskega obdobja na zatonu Rimskega cesarstva. Manj znano pa je da na obronkih jugozahodnega dela tega hriba, natančneje v Jakobu pri Šentjurju, se nahaja tudi vrt Rifnik. In prav tega smo si šli ogledati z našimi Divjimi risi. Prijazen lastnik g. Gorazd nam je z veseljem razkazal svoj vrt. Njegov vrt slovi po redkih vrstah iglavcev in nekaterih drugih dreves iz vsega sveta, še posebej Azije in Amerike. Gospodu Gorazdu je uspelo vzgojiti nekaj novih vrst dreves ( najbolj zanimiva je smreka, katere veje se tesno prilegajo ob deblo).

Kakor je v navadi, smo po končanem izletu še zavili na eno kavico. V prijetnem in sproščenem klepetu smo počasi končali naša spomladanska druženja do jeseni.

 

 

ZBOKSS tabor 2014 v Logu pod Mangartom: Blizu drug drugemu, Bogu in goram

vhod

vhod v taborni prostor

Letošnji ZBOKSS tabor v Logu pod Mangartom je potekal od 27. do 29. junija. Ekipa iz naše bratovščine se je žal udeležila tabora samo v soboto in nedeljo. Kljub temu smo v dveh dneh doživeli veliko novega in lepega.

Zame je bilo prvo presenečenje že to, da najhitreje prideš iz Celja v Log pod Mangartom kar preko Italije; preko Krajnske Gore, Rateč, Trbiža in preko Predela si v Logu v roku 2 uri in 20 minut. Ko smo prispeli tja, smo se pridružili ostalim skavtom pri sv. maši v tamkajšnji župnijski cerkvi sv. Štefana. Maše so se udeležili še domačini in ostali udeleženci Žužkovega dne, ki se je odvijal prav na ta dan. Po maši smo se po težavnostnih stopnjah razdelili v štiri skupine in krenili na ogled naravnih in kulturnih znamenitosti Loga pod Mangartom, ki jih je rad opeval duhovnik pater Miha Žužek, kamor je rad vodil tudi mlade iz vse Slovenije. Priključil sem se četrti najtežji težavnostni skupini in ni mi bilo žal, saj smo si ogledali največ. Na poti okoli doline nas je pot vodila na vojaško pokopališče in spomenik iz prve svetovne vojne, Štoln in muzejsko zbirko na prostem (izredno dobro ohranjen vhod v opuščen rudnik svinca), slap nad Štolnom, Gorejco, Spodnji Log, ob Koritnici do slapa Fratrce, na slapove Kaludre in Kukijevo ravn. Mene so še posebej navdušili slapovi Fratnice in Kaludre.

Po kosilu (slasten golaž ali jota) so nekdanji člani duhovne skupine patra Žužka zanimivo pričevali o njem, o njegovi duhovnosti, ljubezni do naravnih in kulturnih znamenitosti tega prelepega koščka naše domovine. Popoldne smo imeli tudi delavnice v katerih smo se učili naslednjih spretnosti: kvačkanje, grafike, izdelovanja vreč iz odpadnega papirja, izdelovanja švedskih bakel, izdelovanja modelov in izdelava spominkov, geocaching (lov za skritim zakladom s pomočjo satelitske navigacije).

Pozno popoldne nas je obiskal Leon Oblak, pisatelj, pesnik in tudi pisec besedil zabavne in narodno – zabavne glasbo. Predstavil nam je svoje delo Sto svetnikov in svetnic v sonetih. V svojem pričevanju je poudaril pomen svetnikov in našo potrebo po priprošnjah pri naših zavetnikih in ostalih svetnikih. Na duhovit način nam je pripovedoval o nastanku te knjige in o njegovih izkušnjah o svetnikih.

Večer smo prijetno preživeli ob tabornem ognju. Udeleženci, ki so prispeli na tabor že v petek, so pripravili zanimiv in pester program. Malce smo se igrali, prisluhnili šalam, pokukali v trgovino z mumijami, veliko peli, na koncu pa nas je obiskal sam BP, da nas je ponovno opomnil na njegovo zadnjo skavtsko oporoko.

 V nedeljo ob 4. uri zjutraj so najbolj jekleni odšli na pohod na bližnjo goro Planjo. Ostali smo v zavetju naših šotorov podaljšali spanec približno za tri ure. Ob 8.30 uri smo se udeležili redne nedeljske sv. maše v Logu pod Mangartom. Tam so se nam pridružili še jutranji pohodniki, ki so se vrnili s Planje. Po maši nam je pa vreme začelo krojiti plan po svoje. Ker je vedno bolj deževalo, nam drugega ni preostalo, da predčasno podremo tabor in tabor tudi zaključimo. Tako žal nismo mogli preizkusiti švedskih bakel, kako se da kuhati na njih.

Na hitro je še sledil zaključni krog in spust zastave. Prav vsi udeleženci smo si bili edini, da smo preživeli čudovit tabor in da smo resnično bili blizu drug drugemu, Bogu in goram.

Za ogled fotografij klikni na fotogalerijo.