DOKSS – Celjske zverinice

V soboto, 11.oktobra, smo se podali na prvi izlet z Divjimi risi v novem skavtskem letu. Pot nas je vodila v Prlekijo in Prekmurje. Z nami je bila tudi naša stara skavtska prijateljice iz Ljubljane, Ester, ki je takole popisala našo pot:

DAN NEUNIČLJIVEGA UPANJA

Nov dan je danes, vendar v meni še močno odsevajo besede, ki smo jih včeraj slišali ob predstavitvi cerkve Sv. Trojice v Odrancih. G. župnika Lojzeta Kozarja ml. ni bilo doma, nas je pa prijazno sprejela gospa Mateja in nam spregovorila o župniji in cerkvi. O cerkvi neuničljivega upanja. O freskah neuničljivega upanja. O ljudeh, ki so upali in ustvarjali, delali, pričevali in upali. O upanju, ki ga prav nič in nihče ne more uničiti. Močne besede. Vredne razmisleka, vredne posnemanja.
Naše potepanje smo začeli zjutraj v Celju, kjer smo se zbrali Risi iz celjskega Golovca in Celjske zverinice oz. odrasli skavti iz Ce 1 in ljubljanskih Fužin. In zakaj smo se zbrali? Kar tako, ker je bil lep in ker je sijalo sonce? Ja, tudi zato, predvsem pa v upanju, da bi skupaj preživeli en lep dan. In res smo ga!
Naš prvi postanek je bil v Veržeju, v Marijanišču, kjer nas je že čakala kavica v krasnih unikatnih keramičnih skodelicah in prijazna vodička, ki nas je popeljala po razstavi lončarstva, suhe robe, pletarstva in keramičarstva. Vse smo pregledali, marsikaj tudi potipali, povprašali in poslikali.

Potem smo šli v keramično delavnicov center DUO, kjer je prijazna lončarka Urša pred našimi očmi izdelala skledico in lonček, nam veliko povedala o glini in svojem delu, nam predstavila delavnice in svoje izdelke. Še bi bili tam, ker nam je bilo zelo lepo, ampak morali smo dalje, smo pa obljubili, da se morda kdaj vrnemo na njeno delavnico, saj je odlična učiteljica. Zunaj smo si ogledali še naselje zemljank, preprostih hišic, pokritih s slamo, z velikim travnikom, otroškim igriščem in prostorom za večerni ogenj. Smo jih (skoraj) rezervirali za skavtski tabor. Upam, da se bo to res zgodilo!
V Marijanišču so nam skuhali odlično kosilo in najbolj všeč so nam bili pohančki, še posebno Mitji. Po kosilu smo se sprehodili do reke Mure, do zanimivega Babičevega mlina, ki je edini panonski plavajoči mlin v Sloveniji in edinstven spomenik slovenske dediščine neprecenljive vrednosti. Prvi mlin je bil tu postavljen leta 1890, pa je pogorel, prav tako drugi. Tretjega so postavili leta 1925 in ta stoji še danes. Prilagaja se nivoju vode in še vedno pridno melje žito. V mlinu prodajajo belo, rženo, krušno, ajdovo in koruzno moko, ajdovo in proseno kašo ter druge mlevske izdelke. Narasla Mura je že odnesla pogonsko kolo, vendar so leta 1990 postavili novega, saj „ je vodno kolo znanilec življenja in simbol sožitja med mlinarjem in reko, ki enkrat nekaj dá in spet drugič vzame.“
Na predstavitveni tabli smo lahko prebrali: „Lep je ta svet ob reki Muri. Človek, ki ga obišče, si vedno znova želi nazaj med njive, travnike in v osrčje gozda, kjer se skriva reka Mura s svojimi mrtvicami. Šumenje reke, ki se počasi in mogočno vije med drevesi, poganja mlinsko kolo in nežno šepeta: »Pa pridite še kdaj!« Ja, morda pa pridemo še kdaj! Upanje vedno ostaja!
In na koncu še Odranci in cerkev Neuničljivega upanja, za katero je že leta 1946 naredil načrte Plečnikov asistent ing. arh. Janez Valentinčič. Po velikih težavah, vendar zaradi neuničljivega upanja in velikega prizadevanja vernikov in župnika msgr. Lojzeta Kozarja, duhovnika, pisatelja, pesnika, prevajalca, zborovodje, dramatika in slikarja, je bila cerkev dokončno zgrajena in leta 2005 posvečena. Izredno lepa in mogočna je ta cerkev. Krasijo jo Kregarjeve freske, oltarna freska Štefana Hauka in osem mogočnih stebrov, posvečenim osmim odranskim vernikom, ki so tragično izgubili življenje pri gradnji kupole leta 1966. Teh osem odranskih vernikov je postalo osem duhovnih stebrov odranske župnije. Močna simbolika, ki daje upanje, da bo preizkušeno župnijsko občestvo živelo v veri in upanju še veliko rodov.

Pozno popoldne smo se vračali proti domu. Malo utrujeni, vendar dobre volje. Peli smo, se smejali in pogovarjali. Pričevanja na avtobusu so bila polna veselja in zahval za tako lepo druženje. In še ena zanimiva dogodivščina na koncu: v Ljubečni so pred nami zasipali veliko jamo na cesti in jo z valerjem poravnali, da smo se lahko odpeljali naprej. Smo se hecali, da so cesto naredili prav samo za nas… Pa še nekaj: imeli smo zelo prijaznega šoferja, ki se je smejal in molil z nami in skoraj nov avtobus, star komaj dva meseca.
Za nami je bil lep dan. Ja, tako lep, da se je še sonce smejalo ves dan!

V mesecu juniju 2014 je bilo pestro skavtsko dogajanje. Najprej so nas povabili v goste naši skavti iz Stega Celje 1 na praznovanje njihove 20. obletnice. Že naslednji dan smo Celjske zverinice z našimi Divjimi risi z Golovca obiskali Vrt Rifnik, zadnji teden v mesecu juniju pa smo Božena, Robi in moja malenkost udeležili ZBOKSS tabora v Logu pod Mangartom. Pa pojdimo po vrsti.

20. letnica Stega Celje 1 – Knežjega stega

skupinsko fotografiranje za spomin

V soboto 14. junija 2014 je Knežji steg – Steg Celje 1 praznoval 20. obletnico svojega delovanja. K aktivnostim, ki so potekale čez cel dan, smo bili povabljeni tudi odrasli skavtinje in skavti. Praznovanju smo se pridružili pri popoldanski skavtski sv. maši, ki je potekala na samostanskem travniku pod Miklavškim hribom. Ob somaševanju bratov Metoda in Marka je sv. mašo daroval duhovni vodja in župnik br. Marjan. Pri sv. maši se je odvil še en pomemben dogodek za skupino volčičev; slovesen sprejem v noviciat.

Po sv. maši je sledil kvadrat in slovesni dvig dvig zastav. Nato smo obletnico počastili s slavnostnim rezanjem torte in njenim sladkanjem. Da pa vse to ni minilo samo z veselim basanjem, smo se podali na skavtski izziv – na orientacijski pohod po celjskem mestnem gozdu. Vmes smo doživeli še blagoslov v obliki plohe. Pa ni bilo nič hujšega, saj smo na cilj prispeli suhi in polni veselega razpoloženja. Po končanem pohodu je bila svečana podelitev nagrad. Naša skupina je prejela zobne ščetke, da ne bodo bleščeči samo naši rezultati, ampak tudi naš nasmehi.

Večer praznika Knežjega stega smo zaključili kot se za skavte spodobi, ob tabornem ognju. Ob njem smo uživali v prijetnih skavtskih igrah in še enkrat dokazali, kako znamo skavti uživati skromno in veselo v naravi. Hvala dragi naši ”mladi” skavti za ta prečudovit dan. Odrasli lahko ogromno črpamo iz studenca vaše skavtske mladosti!

Obisk Vrta Rifnik

ogled vrta

Mnogim je znan hrib Rifnik nad Šentjurjem, še posebej po ostankih starih naselbin iz časov Ilirov in Keltov ter zgodnjega krščanskega obdobja na zatonu Rimskega cesarstva. Manj znano pa je da na obronkih jugozahodnega dela tega hriba, natančneje v Jakobu pri Šentjurju, se nahaja tudi vrt Rifnik. In prav tega smo si šli ogledati z našimi Divjimi risi. Prijazen lastnik g. Gorazd nam je z veseljem razkazal svoj vrt. Njegov vrt slovi po redkih vrstah iglavcev in nekaterih drugih dreves iz vsega sveta, še posebej Azije in Amerike. Gospodu Gorazdu je uspelo vzgojiti nekaj novih vrst dreves ( najbolj zanimiva je smreka, katere veje se tesno prilegajo ob deblo).

Kakor je v navadi, smo po končanem izletu še zavili na eno kavico. V prijetnem in sproščenem klepetu smo počasi končali naša spomladanska druženja do jeseni.

ZBOKSS tabor 2014 v Logu pod Mangartom: Blizu drug drugemu, Bogu in goram

vhod v taborni prostor

Letošnji ZBOKSS tabor v Logu pod Mangartom je potekal od 27. do 29. junija. Ekipa iz naše bratovščine se je žal udeležila tabora samo v soboto in nedeljo. Kljub temu smo v dveh dneh doživeli veliko novega in lepega.

Zame je bilo prvo presenečenje že to, da najhitreje prideš iz Celja v Log pod Mangartom kar preko Italije; preko Krajnske Gore, Rateč, Trbiža in preko Predela si v Logu v roku 2 uri in 20 minut. Ko smo prispeli tja, smo se pridružili ostalim skavtom pri sv. maši v tamkajšnji župnijski cerkvi sv. Štefana. Maše so se udeležili še domačini in ostali udeleženci Žužkovega dne, ki se je odvijal prav na ta dan. Po maši smo se po težavnostnih stopnjah razdelili v štiri skupine in krenili na ogled naravnih in kulturnih znamenitosti Loga pod Mangartom, ki jih je rad opeval duhovnik pater Miha Žužek, kamor je rad vodil tudi mlade iz vse Slovenije. Priključil sem se četrti najtežji težavnostni skupini in ni mi bilo žal, saj smo si ogledali največ. Na poti okoli doline nas je pot vodila na vojaško pokopališče in spomenik iz prve svetovne vojne, Štoln in muzejsko zbirko na prostem (izredno dobro ohranjen vhod v opuščen rudnik svinca), slap nad Štolnom, Gorejco, Spodnji Log, ob Koritnici do slapa Fratrce, na slapove Kaludre in Kukijevo ravn. Mene so še posebej navdušili slapovi Fratnice in Kaludre.

Po kosilu (slasten golaž ali jota) so nekdanji člani duhovne skupine patra Žužka zanimivo pričevali o njem, o njegovi duhovnosti, ljubezni do naravnih in kulturnih znamenitosti tega prelepega koščka naše domovine. Popoldne smo imeli tudi delavnice v katerih smo se učili naslednjih spretnosti: kvačkanje, grafike, izdelovanja vreč iz odpadnega papirja, izdelovanja švedskih bakel, izdelovanja modelov in izdelava spominkov, geocaching (lov za skritim zakladom s pomočjo satelitske navigacije).

Pozno popoldne nas je obiskal Leon Oblak, pisatelj, pesnik in tudi pisec besedil zabavne in narodno – zabavne glasbo. Predstavil nam je svoje delo Sto svetnikov in svetnic v sonetih. V svojem pričevanju je poudaril pomen svetnikov in našo potrebo po priprošnjah pri naših zavetnikih in ostalih svetnikih. Na duhovit način nam je pripovedoval o nastanku te knjige in o njegovih izkušnjah o svetnikih.

Večer smo prijetno preživeli ob tabornem ognju. Udeleženci, ki so prispeli na tabor že v petek, so pripravili zanimiv in pester program. Malce smo se igrali, prisluhnili šalam, pokukali v trgovino z mumijami, veliko peli, na koncu pa nas je obiskal sam BP, da nas je ponovno opomnil na njegovo zadnjo skavtsko oporoko.

 V nedeljo ob 4. uri zjutraj so najbolj jekleni odšli na pohod na bližnjo goro Planjo. Ostali smo v zavetju naših šotorov podaljšali spanec približno za tri ure. Ob 8.30 uri smo se udeležili redne nedeljske sv. maše v Logu pod Mangartom. Tam so se nam pridružili še jutranji pohodniki, ki so se vrnili s Planje. Po maši nam je pa vreme začelo krojiti plan po svoje. Ker je vedno bolj deževalo, nam drugega ni preostalo, da predčasno podremo tabor in tabor tudi zaključimo. Tako žal nismo mogli preizkusiti švedskih bakel, kako se da kuhati na njih.

Na hitro je še sledil zaključni krog in spust zastave. Prav vsi udeleženci smo si bili edini, da smo preživeli čudovit tabor in da smo resnično bili blizu drug drugemu, Bogu in goram.

Za ogled fotografij klikni na fotogalerijo.

Letošnji majski izlet z Divjimi risi nas je  vodil na Gorenjsko. Bilo je prijetno in veselo, kakor vedno, kadar se z njimi odpravimo na pot. Žal je bilo z nami le osem zverinic, zato smo povabili zraven tudi stare skavtske prijatelje iz Novega mesta in Ljubljane. Kako je bilo, je opisala Ester. Morda pa kmalu sledi še odmev kakšnega Divjega risa in Darkove slike…

Pred kipom papeža sv. Janeza Pavla ll.

JAZ PA POJDEM NA GORENJSKO…

 Tako smo peli v nedeljo, ko smo se vračali iz Gorenjske.  Bili smo malo žalostni, da se lep dan končuje, morda malo utrujeni od vsega kar smo videli in slišali, vendar polni lepih doživetij, nič lačni in žejni in veseli, da smo nedeljo preživeli skupaj.

Kdo mi? Pisana druščina prijateljev: skavtski Divji risi iz celjskega Golovca, skavtske Zverinice iz celjske bratovščine odraslih skavtov, en skavt iz Knežjega stega, pa še dva fužinska in dva novomeške skavta, ena simpatična španska sestra, ki odlično govori slovensko in pozna nogomet in en prijazen šofer. Ni kaj. Tako pisani smo bili in tako veseli drug drugega, da se nam je že zjutraj obetal en lep dan.

In zares je bilo tako! Ker je bila nedelja, smo se najprej odpravili k sv. maši na Brezje. Peli in molili smo z številnimi drugimi romarji in slišali, da se Brezje pripravlja na veliko slovesnost: prihodnji konec tedna bodo praznovali – in z njimi cela Slovenija – 200-letnico milostne podobe Marije Pomagaj na Brezjah, ki jo je leta 1814 naslikal kranjski slikar Leopold Layer. Ta podoba predstavlja močno in pristno duhovno povezanost slovenskih vernikov z Marijo. Pokojni nadškof  dr. Alojzij Šuštar je pred njo posvetil slovenski narod Mariji in pri njej se je ustavil in molil kot romar tudi papež, zdaj sv. Janez Pavel II.

Po maši smo se ustavili na kofetku in pecivu, potem pa nadaljevali pot proti Tržiču. Že med potjo smo od Dite zvedeli, da je to zelo staro mesto, ki je dobilo tržne pravice že v 15. stol. Leži ob sotočju reke Tržiške Bistrice in Mošenika. Leta 1811 je mesto  prizadel velik požar.  Umrlo je 75 ljudi, uničenih je bilo 150 hiš in več kot 60 delavnic. Ko so mesto obnavljali so vzidali v hiše kovinska vrata in polkna. Na oknih so imeli kovane rešetke. Tržič je znan po kovaški in usnjarski industriji. Vsi smo dobro poznali čevlje Peko. Veliko starih hiš se je ohranilo do danes in mi smo si jih ogledali na sprehodu skozi staro mestno jedro. Videli smo cerkev sv. Andreja, župnijsko cerkev Marijinega oznanjenja, Mallyjevo hišo, Holzaplovo hišo, „firbčno okno“ v Koroški ulici in znamenito Kurnikovo hišo s črno kuhinjo, vežo in spalnico.

Želodčke smo si napolnili v bližnjem kraju Bistrica pri Tržiču, kjer so nam v prijazni piceriji „Ponvica“ postregli z odličnimi picami in jabolčnim sokom. Sledilo je presenečenje: obisk Dovžanove soteske. Trije vozički in dolga četica ostalih se je radovedno pomikala navzgor po cesti Občudovali smo sotesko, ki jo je izdolbla reka Tržiška Bistrica. Divja reka teče čez velikanske skale, zaobljene bloke in čez slapove. Na tabli smo si prebrali, da je vse to nastalo pred skoraj 300 milijoni let. Šli smo tudi skozi predor v soteski, ki ga imenujejo Veliki predor in so ga zgradili leta 1895, ko so gradili cesto.

Pozno popoldne smo se vračali proti domu. Vreme je zdržalo cel dan, dežnikov nismo rabili, pelerin tudi ne. Ko pa smo bili vsi varno spravljeni v avtobusu, je začelo deževati. Kar naj, mi smo bili pod streho, peli smo, se smejali in si obljubili, da se spet kmalu vidimo. Če ne prej, v jeseni na obljubah Divjih risov. Zdi se mi, da jih bo obljubilo kar enajst.

Kaj pa do takrat? Mislili bomo drug na drugega, obujali lepe spomine, v srcu ohranjali  staro prijateljstvo in nestrpno čakali dan, ko bomo spet skupaj…

Ester

16. marca je naša bratovščina imela prvo spomladansko srečanje z Divjimi risi. Sončno spomladansko vreme nas je premamilo v naravo.

Orientacija po zemljevidu

Za spremembo smo se tokrat zbrali na enoti H2, saj je to bila tudi izhodiščna točka našega sprehoda. Po krogu in skavtski molitvi, v kateri smo se izročili v varstvu našemu Gospodu, smo krenili na prijeten sprehod. Pot nas je najprej vodila po stari cesti mimo starih kmetij v smeri cerkve sv. Duha, vendar smo pred potokom Koprivnica krenili pod avtocesto in v prvem odcepu desno v smeri proti Lahovni. Pri prvi kmetiji smo se zaustavili in občudovali prelepega pava. Za hlevom ob cesti pa smo si še ogledali majhno čredo konj.

Tukaj smo zavili desno po makadamski cesti in nadaljevali pot proti Zgornji Hudinji. Tam smo se ustavili pri ribniku in opazovali prebujajočo se naravo. Počitek smo izkoristili za družabne igre. Pomerili smo se v glasovnem prepoznavanju bližnjih. Da pa zadeva ni bila preveč enostavna, je moral vsak z zaprtimi očmi izbrati posameznika, ta se pa je moral oglasiti drugače kakor se običajno (npr. kot krava, ali pes). Bilo je prav zanimivo in zabavno.

Nazaj smo se vračali proti Spodnji Hudinji, vendar smo takoj za avtocesto krenili desno v hrib in si s tem skrajšali pot. Po makadamski poti smo prišli skoraj naravnost pred enoto. Tam smo se utaborili kar v vrtni uti. Ob soku, čaju, piškotih in prijetnem kramljanju nam je kar prehitro mineval čas. Preden smo se poslovili, smo se še spomnili vseh slavljencev, ki so pred kratkim ali pa še bodo praznovali svoj rojstni dan. S pesmijo Vse najboljše za Te smo jih prijetno presenetili.

Za več slik pa kliknite na fotogalerije.

Na letošnje zimovanje smo se odpravili v Olimje v zavetje romarskega doma tamkajšnjega minoritskega samostana. V časih, ko se vsak vsebolj zapira vase, pa vendar tako zelo potrebujemo drug drugega smo sprejeli izziv, da skušamo pogledati drug drugega drugače, tudi s pomočjo misli našega blaženega škofa Slomška.

Med nami je bil tudi Iztok, ki je v preteklem letu na svoji koži spoznal, kaj pomeni čez noč postati nebogljen in odvisen od pomoči drugih, se odpovedati svojim načrtom in sprejeti in pogledati na svet z druge plati. Njegovo pričevanje nas je zelo obogatilo in usmerilo pogled v stvari, o katerih redko in neradi razmišljamo.

Sprehodili smo se čez Jelenov greben, mimo cerkvice sv. Andreja, igrišča za golf in domačije Amonovih do pivovvarne Haler, kjer smo seveda tudi poskusili njihovo pivo. Skupaj smo si pripravili kosilo, izmenjavali misli o tem, koliko je Slomšek aktualen za današnji čas, se povezali z Gospodom pri sveti daritvi, prepevali in si skušali biti blizu.

Po drugi strani pa smo v živo spoznavali tudi to, kako nas bremenijo razne zamere, ki zameglijo naš pogled, tako da nas božja beseda sicer nagovarja in spodbuja, tako težko pa jo je dejansko poosebiti in udejanjiti v svojem življenju. Kako nam manjka strpnosti, potrpljenja in medsebojnega sprejemanja z odpuščanjem. Pri tem je blaženi škof Slomšek, ki je v Olimju bral svojo novo mašo, tudi danes še kako aktualen in nam je lahko svetel zgled. Velja si vzeti k srcu njegove besede ko pravi:

Nezadovoljnost stori ljudi nesrečne, nezadovoljne pa jih dela nehvaležnost, ko se dobrot ne spominjajo, ampak le težave čutijo.

Žal naj ti bo le treh reči v tvojih preteklih dneh: za hudo storjeno, za dobro zamujeno in za izgubljeni čas.

Srečen ni, kdor veliko ima, ampak kdor malo potrebuje. Če bomo revnejši v časnih dobrinah, bomo bogatejši v  večnih.  

Hočeš druge vneti, moraš sam goreti. Mrtvo oglje se ne vžge. 

Dveh reči ne odlašaj na jutri: poboljšanja in dobrega dejanja.

Na tretjo nedeljo v mesecu januarju leta 2014 je imela naša bratovščina skavtski izlet v Krško. Obiskali smo kapucinski samostan v Krškem in trenutno njegovega edinega prebivalca br. Marka.

Ena za spomin

Kljub zelo deževnemu vremenu smo se odpravili v Krško. V Krškem smo doživeli prijetno presenečenje, saj nas je pozdravilo prijazno sonce. Enako tople dobrodošlice smo bili deležni tudi pri br. Marku. Najprej smo mu čestitali ob njegovem osebnem prazniku in kot stari skavtski prijatelji se hitro zapletli v pogovor ob čaju, kavici ali ob šilcu ta kratkega.

V kapucinski kapeli je br. Marko daroval skavtsko sv. mašo v spomin na pred kratkim pokojna starša naših dveh skavtov Majde in Tomija. V svoji pridigi se je tudi navezal na aktualni teden ekumenske osmine. Poudaril je, da moramo biti strpni in spoštljivi do pripadnikov ostalih krščanskih cerkva, saj so ta nastala iz različnih verskih gibanj v različnih zgodovinskih obdobjih, predvsem takrat, kadar je cerkev skrenila s svoje prvotne poslanske poti v oznanjanju veselega oznanila evangelija. Tako Evangeličane krasi poglobljeno osebno branje sv. pisma; protestantizem je Slovencem prinesel tudi prvi prevod sv. pisma v naš jezik in s tem prvo slovensko knjigo. Pravoslavje je poznano predvsem po prekrasnih liturgičnih obredih. Prav vsaka od teh krščanskih cerkva ima, kar človeka duhovno obogati. Kljub temu moramo biti katoličani veseli in ponosni, da smo katoličani. Br. Marko nas je tudi pozval k molitvi za edinost kristjanov. Odnos naj gradimo na tistem, kar nas združuje in ne na tistem, kar nas razlikuje. S tem bomo tudi krepili strpnost do različnosti.

Po maši smo si ogledali prekrasno cerkev Marije Brezmadežne in samostan. Še posebej nas je prevzela stara kapucinska knjižnica, kjer je dobro ohranjeno prvotno pohištvo. Knjižnica ima okoli 1.500 dragocenih več sto let starih knjig. Včasih jih je bilo celo okoli 5.000, vendar je okupator med drugo svetovno vojno knjige preprosto zmetal skozi okno, da jih zažge. Čez noč so jih okoliški prebivalci v samokolnicah zvozili stran in jih tako rešili pred zažigom. Po vojni je bilo vrnjenih samo 1500 knjig, za usodo ostalih 3500 pa se še danes ne ve.

Po kosilu smo šli tudi na krajši sprehod na Trško goro. Ko smo se začeli vzpenjati na njo smo kar kmalu naleteli na skoraj 400 let staro cerkev sv. Rozalije. Od tod smo nadaljevali pot do vrha, kjer kraljuje cerkev sv. Jožefa. Od tod je krasen razgled proti Leskovcu pri Krškem in na ravnico vse tja do Gorjancev. Naš sprehod smo zaključili v parku poleg samostana, v katerem se nahajajo doprsni kipi pomembnejših krajanov na področju botanike, književnosti in ostale umetnosti.

Ponovno smo se ogreli ob čaju, nato pa nas je že začel preganjati čas. Br. Marku smo se zahvalili za njegovo gostoljubje in se z željo, da se čim prej spet srečamo, tudi poslovili.

V ponedeljek, 16. decembra  smo odrasli skavti naše bratovščine spet preživeli čudovit večer v Centru za varstvo in delo Golovec, kamor smo kakor vsako leto prinesli Luč miru iz Betlehema. Naslov letošnje poslanice se glasi ‘Poglej drugače’. Mi smo jo brali skozi oči slepega Marjana, ki jo je prebral v brailovi pisavi. Res smo se gledali in tudi videli drugače – z očmi prijateljstva, razumevanja in ljubezni.

Več si poglejte v naši fotogaleriji – slike povedo vse.

Dragi prijatelji!

V smislu letošnje poslanice Luči miru iz Betlehema vam želimo, da bi znali gledati in tudi videti drugače – Jezusovimi očmi vsakega brata in sestro, ga razumeti in sprejeti, ne le v času božičnih praznikov, temveč v teku celega prihajajočega leta 2014. Naj se Božje Dete rodi v vaših srcih in vas blagoslavlja.

Skavtski advent je kakor vsako leto tudi letos osvetljen z Lučjo miru iz Betlehema. Letošnja poslanica nosi naslov POGLEJ DRUGAČE:

 Če si daleč od mene, če me gledaš z razdalje, zviška ali brezbrižno, mi ne moreš gledati v oči. Nočem, da se zapiraš vase, nočem, da si moj brezčutni opazovalec. Želim, da se mi približaš, me pogledaš, kajti samo tako me boš srečal in razumel. Samo tako boš videl, kdo in kakšen sem. Samo če prideš k meni, če snameš masko z obraza, me lahko prav vidiš. Tako bom zate postal luč. Moja luč bo svetila tudi tebi, saj naju strah, sovraštvo, nerazumevanje in zamere ne bodo več ločevale. Najin pogled bo drugačen, ker se bova poznala in se gledala takšna, kot sva.

 Odpri oči. Razumi. Sprejmi. Poglej drugače.

V naši bratovščini to luč doživljamo na treh ravneh:

– v sami bratovščini 13.12. na adventnem srečanju in v domači župniji, kamor bodo mladi skavti prinesli Luč miru v nedeljo, 22.12.2013 in jo delili pri vseh mašah;

– med Divjimi risi v CVD Golovec, kamor prinesemo Luč 16.12.2013

– na mednarodni ravni v skupnosti Alpe Jadran: letos bo izmenjava Luči miru med Slovenci, Hrvati, Avstrijsci in Italijani v Trstu, 22.12.2013

Bomo znali pogledati drugače in se res srečati med seboj in z Njim, ki prihaja?