Author Archives: Preudarna voukulja

ABRAHAMCI IMAJO TALENT

Letošnje zimovanje je bilo res nekaj posebnega, saj smo praznovali 5 x 50 – okrogle obletnice petih naših abrahamcev: Majde, Vojka, Tomija, Roberta in Marka.

Na predvečer valentinovega smo se zbrali v škofijskem domu Karitas v Vrbju pri Žalcu. Ta večer smo posvetili predvsem duhovni poglobitvi. Razmišljali smo o hvaležnosti, saj je srečanje z Abrahamom tudi priložnost, da se Gospodu zahvalimo za življenje ter za vse, kar nam je le-to prineslo.

??????????Soboto smo začeli z jutranjo sveto mašo, ki jo je daroval br. Marko, dopoldne  pa nadaljevali z razmišljanjem o prijateljstvu.   Za izhodišče smo vzeli misel Francisa Bacona ‘Ljudje, ki nimajo prijateljev, so ljudožerci lastnih src‘. Izmenjali smo prav lepe misli, jih zapisali na lističe in jih kasneje vložili v darilne škatlice, ki smo jih izdelali za vse skavtske prijatelje v bratovščini. Pripravljali pa smo tudi voščila za slavljence.

??????????Po kosilu smo se podali na izziv okrog ribnika Vrbje, na katerem so abrahamci morali opraviti različne preiskušnje (poznavanje skavtskih zakonov, 10 božjih zapovedi, skleci in počepi, risanje svojih skavtskih imen v sneg, kurjenje ognja v snegu,…), zraven pa iskati še posebne vrečke, v katerih so bili delčki naloge za večerno praznovanje. Vsak abrahamec je moral sestaviti svojo sliko, le-te pa so jo morali povezati v zgodbo ali pesem.

??????????Po večerji se nam je pridružilo veliko skavtskih prijateljev, ki jih že dolgo nismo videli na srečanjih in  začelo se je pravo praznovanje ‚Abrahamci imajo talent‘. Naši prijatelji so nam pripravili igrico o Rdeči kapici, v kateri je babico zamenjal dedek. Nato so pokazali, kako so izpolnili nalogo z izziva – sestavili so zelo zabavno pesmico. Sledil je prikaz  talentov vsakega slavljenca in na koncu so si vsi prislužili priznanje in medaljo. Seveda smo tudi vsem čestitali in zapeli priložnostno pesem. Bilo je veselo in zabavno skoraj do polnoči.

V nedeljskem jutru je sveto mašo daroval br. Marjan. Po obilnem zajtrku pa smo se poslovili, hvaležni za vse, kar smo lepega skupaj doživeli.

Prinesli smo luč in podarili mir

DSC_7979_3310Za nami je Alpe Adria izmenjava Luči miru iz Betlehema, ki je bila v našem Celju v soboto, 20. decembra in katere soorganizator je bila v precejšnji meri tudi naša bratovščina. Poskrbeli smo za pogostitev (zajtrk) in kosilo, se dogovarjali s Slovensko vojsko, ki je s svojo odprtostjo, ustrežljivostjo in pripravljenostjo za sodelovanje presegla vsa pričakovanja ter skupaj z našim župnijskim zborom smo poskrbeli tudi za prepevanje pri sveti maši v stolnici Sv. Danijela. Odmevi udeležencev so pozitivni, s poročanjem so se odzvali tudi mediji, katere smo o dogodku obvestili. S svojim obiskom in prisotnostjo so nas počastili podžupan g.Zidanšek, celjski škof. dr. Lipovšek, vojaški kurat g.Plut, poveljnik celjske vojašnice…

Takole je dogodek opisala Ester.

DSC_7899_3230DAN ZA POLJUBIT
(AA LMB V CELJU, SOBOTA, 20.12.2014)

Zakaj tak naslov, bo kdo vprašal? Saj tudi meni pravzaprav ni popolnoma jasno zakaj, je pa ostal nekje
v moji podzavesti neki članek v nekem časopisu, ki je nosil naslov “Nedelja za poljubit…”.
In ko sem se danes pripravljala napisati prosti spis (tako ga je poimenovala Dita) o sobotnem
dogajanju v Celju, se mi je zapisal gornji naslov. In bil mi je všeč in sem ga pustila…
Ko smo se v poznem jutru peljali proti Celju, nas sedem v Polževem avtu, je bilo veselo. Dan brez oblačka,
nebo modro od obzorja do obzorja in v zraku vonj po praznikih. V krojih, veseli, da smo se končno spet
enkrat dobili skupaj v taki zasedbi in z nami še Lucija, ki je rojstni dan pri prijateljici zamenjala za skavtsko
praznovanje.Našli smo vojašnico, se na parkirišču pozdravili s prvimi prijatelji in iz prtljažnika Meinhardovega
avtomobila dobili tri velikanske vreče zamaškov za našo slovensko zbiralno akcijo – z obljubo, da bodo zbirali še naprej…
Hvala, prijatelji! Drobna dejanja, vredna velike zahvale.
V veliki vojaški telovadnici je bilo kot v mravljišču, tam nekje ob strani kava in čaj, na mizah pa narezki in polno peciva.
Domačega. Dobrega. Prazničnega. Na drugi strani stojnica z izredno lepimi izdelki varovancev iz Celje. Cela četica
varovancev nas je čakala na klopi in drug drugega smo se razveselili. Z objemi. Danes so bili oni naši
in mi njihovi. Za cel dan. Skavtsko dobro delo, narejeno z velikim veseljem.
DSC03702Na velikem vojaškem travniku smo naredili krog. Velik krog skavtov ALPE ADRIA, skavtov  štirih narodov, ki so prišli
v Celje, da bi si izmenjali Luč miru iz Betlehema, se videli, se objeli in poljubili in si zaželeli mir za praznične dni in za
vse dni prihodnjega leta. Mir v srcu, mir v družini, mir na delovnem mestu, mir povsod. Povsod in v vsakem trenutku.
Bila sem vesela, ja, vesela, pa tudi zelo ponosna, da akcija, ki smo jo pred 13 leti začeli pod Svetimi Višarjami v mali cerkvici
traja in se ponavlja vsako leto. Takrat je poslanica nosila ime DAR SOSEDU, letos nosi ime ZA TVOJ DAR MI JE……MAR.
Takrat nas je bilo 30, v soboto po štetju organizatorjev 276. Dar. Luč. Mir. Tri zelo pomembne besede!Po pozdravih in nagovorih v štirih jezikih  – hvala Bogu, da se je ohranilo tudi to, da se trudimo govoriti v vseh štirih
AA jezikih – smo se razdelili v skupine za ogled knežjega mesta Celja. Naša RUMENA SKUPINA je pogumno krenila na pot.
Sara in Lucija sta nas varno in skrbno vodili. Nismo obiskali vseh točk, smo pa pravočasno prišli do cerkve sv. Danijela,
kjer je bilo slovesna sv. maša. Maša, petje na koru (bravo skavtski in drugi pevci !), nagovori, prošnje… Vse je potekalo lepo
in ob Luči miru iz Betlehema smo prižgali tudi naše svečke v krasnih oljenkah (Ivi, tudi tebi hvala!).
DSC_7960_3291Danes je dan, ki ga dal je Gospod…, Questo e di’, che Signore ci da…, Ovo je dan, što ga stvorio Bog…, Dies ist der
Tag, den der Herr hat gemacht…, je odmevalo po cerkvi. S to pesmijo smo začeli pri prvi izmenjavi in jo pojemo na
vsakem AA srečanju. In Marina mi je po maši rekla: “Vedno, ko slišim “Danes je dan…”, se spomnim na Ester!”.
Lepo. Napev, ko pojemo vsako vrstico v drugem jeziku, mi je še posebej všeč.  Preprosta pesmica, vendar pomembna.
Ja, bil je točno tak dan. Dan, ki ga je naredil Gospod.Vojaški golaž je bil za 10+, druženje po kosilu prav tako. In prišel je čas slovesa, saj je na zemljo počasi padal mrak.
Naše golovške prijatelje smo pospremili na Golovec. Domov. Upam, da so ponoči sanjali o Luči. In miru. Jaz sem.
O Luči in miru.
V zgodnjem večeru smo se vračali proti Ljubljani. Za nami je bil lep dan. Dan, ki bi ga človek kar prižel k prsim in ga ne bi pustil od sebe.
Dan, ki je bil vreden, da ga za vedno zakleneš v kamrico srca. Dan za poljubit….
Ester

 

 

Prinašam luč, podarjam mir

ovojnica1 stranDanes je na svetu preveč teme, zla, sovraštva, krivic, nasilja. Na svetu ni miru. Posvetimo v to temo okrog nas in v nas z lučjo vere, dobrote, pravičnosti, upanja, ljubezni.

Jezus Kristus, ki se je rodil v Betlehemu, je prišel na svet, da nam prinese luč, da tudi mi postanemo luč. Ogenj ljubezni naj razsvetli in ogreje vsa naša srca.

 Mir je le v čistem, svetlem srcu, v srcu, ki ljubi. Miru ne moremo kupiti. Lahko ga sprejmemo, lahko ga podarimo. Mir je dar Luči.

Dragi skavti, dragi sosedje, bodimo resnično bratje in sestre med seboj. Prinašajmo luč veselja, sprejetosti, dobrote. Podarimo in sprejmimo mir. Odgovorni smo zanj. Ohranili ga bomo le, če ga bomo širili.

To je besedilo poslanice letošnje Alpe Adria izmenjave Luči miru iz Betlehema. Srečanje slovenskih, italijanskih, hrvaških in avstrijskih odraslih skavtov je letos pri nas v Celju v soboto, 20. decembra. Bodimo tudi mi luč drug drugemu in podarjajmo Njegov dar – dar Jezusa Kristusa dalje v duhu te poslanice in še vse slovenske ‘Za Tvoj dar mi je ___ mar.’  Koliko?

Več o AA izmenjavi Luči miru iz Betlehema pa na tejle povezavi

http://aalmb2014.skavt.net/vpisi-naslov-strani12041

V krajih neuničljivega upanja

 

V soboto, 11.oktobra, smo se podali na prvi izlet z Divjimi risi v novem skavtskem letu. Pot nas je vodila v Prlekijo in Prekmurje. Z nami je bila tudi naša stara skavtska prijateljice iz Ljubljane, Ester, ki je takole popisala našo pot:

PentaconDAN NEUNIČLJIVEGA UPANJA

Nov dan je danes, vendar v meni še močno odsevajo besede, ki smo jih včeraj slišali ob predstavitvi cerkve Sv. Trojice v Odrancih. G. župnika Lojzeta Kozarja ml. ni bilo doma, nas je pa prijazno sprejela gospa Mateja in nam spregovorila o župniji in cerkvi. O cerkvi neuničljivega upanja. O freskah neuničljivega upanja. O ljudeh, ki so upali in ustvarjali, delali, pričevali in upali. O upanju, ki ga prav nič in nihče ne more uničiti. Močne besede. Vredne razmisleka, vredne posnemanja.
Naše potepanje smo začeli zjutraj v Celju, kjer smo se zbrali Risi iz celjskega Golovca in Celjske zverinice oz. odrasli skavti iz Ce 1 in ljubljanskih Fužin. In zakaj smo se zbrali? Kar tako, ker je bil lep in ker je sijalo sonce? Ja, tudi zato, predvsem pa v upanju, da bi skupaj preživeli en lep dan. In res smo ga!
Naš prvi postanek je bil v Veržeju, v Marijanišču, kjer nas je že čakala kavica v krasnih unikatnih keramičnih skodelicah in prijazna vodička, ki nas je popeljala po razstavi lončarstva, suhe robe, pletarstva in keramičarstva. Vse smo pregledali, marsikaj tudi potipali, povprašali in poslikali.

PentaconPotem smo šli v keramično delavnicov center DUO, kjer je prijazna lončarka Urša pred našimi očmi izdelala skledico in lonček, nam veliko povedala o glini in svojem delu, nam predstavila delavnice in svoje izdelke. Še bi bili tam, ker nam je bilo zelo lepo, ampak morali smo dalje, smo pa obljubili, da se morda kdaj vrnemo na njeno delavnico, saj je odlična učiteljica. Zunaj smo si ogledali še naselje zemljank, preprostih hišic, pokritih s slamo, z velikim travnikom, otroškim igriščem in prostorom za večerni ogenj. Smo jih (skoraj) rezervirali za skavtski tabor. Upam, da se bo to res zgodilo!
V Marijanišču so nam skuhali odlično kosilo in najbolj všeč so nam bili pohančki, še posebno Mitji. Po kosilu smo se sprehodili do reke Mure, do zanimivega Babičevega mlina, ki je edini panonski plavajoči mlin v Sloveniji in edinstven spomenik slovenske dediščine neprecenljive vrednosti. Prvi mlin je bil tu postavljen leta 1890, pa je pogorel, prav tako drugi. Tretjega so postavili leta 1925 in ta stoji še danes. Prilagaja se nivoju vode in še vedno pridno melje žito. V mlinu prodajajo belo, rženo, krušno, ajdovo in koruzno moko, ajdovo in proseno kašo ter druge mlevske izdelke. Narasla Mura je že odnesla pogonsko kolo, vendar so leta 1990 postavili novega, saj „ je vodno kolo znanilec življenja in simbol sožitja med mlinarjem in reko, ki enkrat nekaj dá in spet drugič vzame.“
Na predstavitveni tabli smo lahko prebrali: „Lep je ta svet ob reki Muri. Človek, ki ga obišče, si vedno znova želi nazaj med njive, travnike in v osrčje gozda, kjer se skriva reka Mura s svojimi mrtvicami. Šumenje reke, ki se počasi in mogočno vije med drevesi, poganja mlinsko kolo in nežno šepeta: »Pa pridite še kdaj!« Ja, morda pa pridemo še kdaj! Upanje vedno ostaja!Pentacon
In na koncu še Odranci in cerkev Neuničljivega upanja, za katero je že leta 1946 naredil načrte Plečnikov asistent ing. arh. Janez Valentinčič. Po velikih težavah, vendar zaradi neuničljivega upanja in velikega prizadevanja vernikov in župnika msgr. Lojzeta Kozarja, duhovnika, pisatelja, pesnika, prevajalca, zborovodje, dramatika in slikarja, je bila cerkev dokončno zgrajena in leta 2005 posvečena. Izredno lepa in mogočna je ta cerkev. Krasijo jo Kregarjeve freske, oltarna freska Štefana Hauka in osem mogočnih stebrov, posvečenim osmim odranskim vernikom, ki so tragično izgubili življenje pri gradnji kupole leta 1966. Teh osem odranskih vernikov je postalo osem duhovnih stebrov odranske župnije. Močna simbolika, ki daje upanje, da bo preizkušeno župnijsko občestvo živelo v veri in upanju še veliko rodov.

Pozno popoldne smo se vračali proti domu. Malo utrujeni, vendar dobre volje. Peli smo, se smejali in pogovarjali. Pričevanja na avtobusu so bila polna veselja in zahval za tako lepo druženje. In še ena zanimiva dogodivščina na koncu: v Ljubečni so pred nami zasipali veliko jamo na cesti in jo z valerjem poravnali, da smo se lahko odpeljali naprej. Smo se hecali, da so cesto naredili prav samo za nas… Pa še nekaj: imeli smo zelo prijaznega šoferja, ki se je smejal in molil z nami in skoraj nov avtobus, star komaj dva meseca.
Za nami je bil lep dan. Ja, tako lep, da se je še sonce smejalo ves dan!

Jaz pa pojdem na Gorenjsko…

Letošnji majski izlet z Divjimi risi nas je  vodil na Gorenjsko. Bilo je prijetno in veselo, kakor vedno, kadar se z njimi odpravimo na pot. Žal je bilo z nami le osem zverinic, zato smo povabili zraven tudi stare skavtske prijatelje iz Novega mesta in Ljubljane. Kako je bilo, je opisala Ester. Morda pa kmalu sledi še odmev kakšnega Divjega risa in Darkove slike…

sv. Janez pavel ll.

Pred kipom papeža sv. Janeza Pavla ll.

JAZ PA POJDEM NA GORENJSKO…

 Tako smo peli v nedeljo, ko smo se vračali iz Gorenjske.  Bili smo malo žalostni, da se lep dan končuje, morda malo utrujeni od vsega kar smo videli in slišali, vendar polni lepih doživetij, nič lačni in žejni in veseli, da smo nedeljo preživeli skupaj.

Kdo mi? Pisana druščina prijateljev: skavtski Divji risi iz celjskega Golovca, skavtske Zverinice iz celjske bratovščine odraslih skavtov, en skavt iz Knežjega stega, pa še dva fužinska in dva novomeške skavta, ena simpatična španska sestra, ki odlično govori slovensko in pozna nogomet in en prijazen šofer. Ni kaj. Tako pisani smo bili in tako veseli drug drugega, da se nam je že zjutraj obetal en lep dan.

In zares je bilo tako! Ker je bila nedelja, smo se najprej odpravili k sv. maši na Brezje. Peli in molili smo z številnimi drugimi romarji in slišali, da se Brezje pripravlja na veliko slovesnost: prihodnji konec tedna bodo praznovali – in z njimi cela Slovenija – 200-letnico milostne podobe Marije Pomagaj na Brezjah, ki jo je leta 1814 naslikal kranjski slikar Leopold Layer. Ta podoba predstavlja močno in pristno duhovno povezanost slovenskih vernikov z Marijo. Pokojni nadškof  dr. Alojzij Šuštar je pred njo posvetil slovenski narod Mariji in pri njej se je ustavil in molil kot romar tudi papež, zdaj sv. Janez Pavel II.

Po maši smo se ustavili na kofetku in pecivu, potem pa nadaljevali pot proti Tržiču. Že med potjo smo od Dite zvedeli, da je to zelo staro mesto, ki je dobilo tržne pravice že v 15. stol. Leži ob sotočju reke Tržiške Bistrice in Mošenika. Leta 1811 je mesto  prizadel velik požar.  Umrlo je 75 ljudi, uničenih je bilo 150 hiš in več kot 60 delavnic. Ko so mesto obnavljali so vzidali v hiše kovinska vrata in polkna. Na oknih so imeli kovane rešetke. Tržič je znan po kovaški in usnjarski industriji. Vsi smo dobro poznali čevlje Peko. Veliko starih hiš se je ohranilo do danes in mi smo si jih ogledali na sprehodu skozi staro mestno jedro. Videli smo cerkev sv. Andreja, župnijsko cerkev Marijinega oznanjenja, Mallyjevo hišo, Holzaplovo hišo, „firbčno okno“ v Koroški ulici in znamenito Kurnikovo hišo s črno kuhinjo, vežo in spalnico.

Želodčke smo si napolnili v bližnjem kraju Bistrica pri Tržiču, kjer so nam v prijazni piceriji „Ponvica“ postregli z odličnimi picami in jabolčnim sokom. Sledilo je presenečenje: obisk Dovžanove soteske. Trije vozički in dolga četica ostalih se je radovedno pomikala navzgor po cesti Občudovali smo sotesko, ki jo je izdolbla reka Tržiška Bistrica. Divja reka teče čez velikanske skale, zaobljene bloke in čez slapove. Na tabli smo si prebrali, da je vse to nastalo pred skoraj 300 milijoni let. Šli smo tudi skozi predor v soteski, ki ga imenujejo Veliki predor in so ga zgradili leta 1895, ko so gradili cesto.

Pozno popoldne smo se vračali proti domu. Vreme je zdržalo cel dan, dežnikov nismo rabili, pelerin tudi ne. Ko pa smo bili vsi varno spravljeni v avtobusu, je začelo deževati. Kar naj, mi smo bili pod streho, peli smo, se smejali in si obljubili, da se spet kmalu vidimo. Če ne prej, v jeseni na obljubah Divjih risov. Zdi se mi, da jih bo obljubilo kar enajst.

Kaj pa do takrat? Mislili bomo drug na drugega, obujali lepe spomine, v srcu ohranjali  staro prijateljstvo in nestrpno čakali dan, ko bomo spet skupaj…

Ester

Hočeš veselo in srečno živeti, uči se potrpeti – drugačen pogled v Olimju

Na letošnje zimovanje smo se odpravili v Olimje v zavetje romarskega doma tamkajšnjega minoritskega samostana. V časih, ko se vsak vsebolj zapira vase, pa vendar tako zelo potrebujemo drug drugega smo sprejeli izziv, da skušamo pogledati drug drugega drugače, tudi s pomočjo misli našega blaženega škofa Slomška.

Iztok nam je predstavil svojo življensko izkušnjo.Med nami je bil tudi Iztok, ki je v preteklem letu na svoji koži spoznal, kaj pomeni čez noč postati nebogljen in odvisen od pomoči drugih, se odpovedati svojim načrtom in sprejeti in pogledati na svet z druge plati. Njegovo pričevanje nas je zelo obogatilo in usmerilo pogled v stvari, o katerih redko in neradi razmišljamo.

Sprehodili smo se čez Jelenov greben, mimo cerkvice sv. Andreja, igrišča za golf in domačije Amonovih do pivovvarne Haler, kjer smo seveda tudi poskusili njihovo pivo. Skupaj smo si pripravili kosilo, izmenjavali misli o tem, koliko je Slomšek aktualen za današnji čas, se povezali z Gospodom pri sveti daritvi, prepevali in si skušali biti blizu.

Pri Haler smo si privoščili vrček izvrstnega piva.Po drugi strani pa smo v živo spoznavali tudi to, kako nas bremenijo razne zamere, ki zameglijo naš pogled, tako da nas božja beseda sicer nagovarja in spodbuja, tako težko pa jo je dejansko poosebiti in udejanjiti v svojem življenju. Kako nam manjka strpnosti, potrpljenja in medsebojnega sprejemanja z odpuščanjem. Pri tem je blaženi škof Slomšek, ki je v Olimju bral svojo novo mašo, tudi danes še kako aktualen in nam je lahko svetel zgled. Velja si vzeti k srcu njegove besede ko pravi:

Nezadovoljnost stori ljudi nesrečne, nezadovoljne pa jih dela nehvaležnost, ko se dobrot ne spominjajo, ampak le težave čutijo.

Žal naj ti bo le treh reči v tvojih preteklih dneh: za hudo storjeno, za dobro zamujeno in za izgubljeni čas.

Srečen ni, kdor veliko ima, ampak kdor malo potrebuje. Če bomo revnejši v časnih dobrinah, bomo bogatejši v  večnih.  

Hočeš druge vneti, moraš sam goreti. Mrtvo oglje se ne vžge. 

Dveh reči ne odlašaj na jutri: poboljšanja in dobrega dejanja.


Poglej drugače skozi brailovo pisavo

Fotografija0141V ponedeljek, 16. decembra  smo odrasli skavti naše bratovščine spet preživeli čudovit večer v Centru za varstvo in delo Golovec, kamor smo kakor vsako leto prinesli Luč miru iz Betlehema. Naslov letošnje poslanice se glasi ‘Poglej drugače’. Mi smo jo brali skozi oči slepega Marjana, ki jo je prebral v brailovi pisavi. Res smo se gledali in tudi videli drugače – z očmi prijateljstva, razumevanja in ljubezni.

Več si poglejte v naši fotogaleriji – slike povedo vse.

 

Skavti pričevalci mednarodnega bratstva

V nedeljo, 22. decembra je bila v Trstu Alpe Jadran izmenjava Luči miru iz Betlehema. To je srečanje, kjer si odrasli skavti Slovenije, Hrvaške, Avstrije in Italije izmenjajo Luč miru iz Betlehema in si zaželijo vse dobro za božične praznike. Tega srečanja smo se udeležili  tudi skavti naše bratovščine.. Organizirali smo avtobus in tule je odmev z naše poti.

PentaconNa avtobusu, ki je na AA izmenjavo Luči miru v Trst odpeljal iz Celja, smo bili vsi drugačni: devet Divjih risov – varovancev CVD Golovec iz Celja (med njimi slepi Marjan in Damjana na vozičku), osem Celjskih zverinic, osem Šentjurskih mravljic, tri Danijelove sove, ena Mariborčanka, trije Novomeščani, dve sestri FMM, dve skavtski simpatizerki, pa še šofer povrhu. Kar pisana druščina torej. Na pot smo odšli v duhu letošnje slovenske poslanice ‘Poglej drugače’, ki nas spodbuja, naj skušamo ne le gledati, temveč tudi videti vsakega brata in sestro z modrostjo malega princa, ki pravi, da je treba gledati s srcem. To modrost smo spoznavali v katehezi med vožnjo od Celja  do Ljubljane, od Ljubljane do Trsta pa smo se ob kitari sestre  Terese, FMM, učili pesem, ki smo jo kasneje prepevali v Trstu: Mir je beseda, ki veliko težo ima…

Ja, v Trstu je imela beseda res precej teže: vesele in prisrčne ob srečanju s prijatelji, globoke in pomenljive ob poslušanju poslanice,… pa tudi malo dolgovezne ob govorih, ki so se  predolgo vlekli. Trst smo  spoznavali kot zgodovinsko mesto, v katerem imajo svoje korenine vsi štirje narodi, katerih skavti smo se tu srečali, da bi bili pričevalci mednarodnega bratstva. Čeprav je bilo deževno, so se gostitelji zelo potrudili in nekateri smo pri sebi že sklenili, da se v Trst še vrnemo  da ga še bolje spoznamo.

PentaconNa  veličastnem osrednjem trgu smo plesali ob zvokih evropske himne, zapeli našo pesem, poslušali misli o miru,… malo cepetali in se prestopali…. Potem pa smo se na pomorski postaji okrepili z res okusnim in obilnim kosilom. Postregli so nam tudi odlično italijansko peneče vino. Za mizo so se razvezali jeziki in stekel je pogovor med starimi in novimi prijatelji brez prevajalcev. Naši Divji risi so bili navdušeni nad kosilom in odprtostjo in pomočjo gostiteljev.

Vrhunec dneva je bila za vse sveta maša, ki jo je daroval tržaški škof. Žal nismo razumeli homilije. Morda bi bilo dobro, da bi v prihodnje organizatorji izmenjave Luči poskrbeli tudi za to. Vse ostalo  pa smo imeli v knjižici. Prinašanje luči in predajanje iz rok v roke, prepevanje Svete noči…. Ja bil je res dan, ki ga je naredil GospodZ našim avtobusom smo nameravali oditi takoj po maši, saj bi se morali držati določenih omejitev varovancev CVD. Potem pa se je zgodilo, da smo zapustili Trst zadnji. Vožnja domov je bila vesela: celo pot smo prepevali ob kitari s. Terese, na koncu pa smo še zmolili ter se zahvalili Gospodu za lep dan, prepričani, da smo se ta dan res videli drugače.

Več slik je že v naši fotogaleriji.

Naj se Božje Dete rodi tudi v tvojem srcu

Fotografija0141Dragi prijatelji!

V smislu letošnje poslanice Luči miru iz Betlehema vam želimo, da bi znali gledati in tudi videti drugače – Jezusovimi očmi vsakega brata in sestro, ga razumeti in sprejeti, ne le v času božičnih praznikov, temveč v teku celega prihajajočega leta 2014. Naj se Božje Dete rodi v vaših srcih in vas blagoslavlja.

POGLEJ DRUGAČE – LUČ MIRU IZ BETLEHEMA 2013

Skavtski advent je kakor vsako leto tudi letos osvetljen z Lučjo miru iz Betlehema. Letošnja poslanica nosi naslov POGLEJ DRUGAČE:

 luc_miru_iz_betlehemaČe si daleč od mene, če me gledaš z razdalje, zviška ali brezbrižno, mi ne moreš gledati v oči. Nočem, da se zapiraš vase, nočem, da si moj brezčutni opazovalec. Želim, da se mi približaš, me pogledaš, kajti samo tako me boš srečal in razumel. Samo tako boš videl, kdo in kakšen sem. Samo če prideš k meni, če snameš masko z obraza, me lahko prav vidiš. Tako bom zate postal luč. Moja luč bo svetila tudi tebi, saj naju strah, sovraštvo, nerazumevanje in zamere ne bodo več ločevale. Najin pogled bo drugačen, ker se bova poznala in se gledala takšna, kot sva.

 Odpri oči. Razumi. Sprejmi. Poglej drugače.

V naši bratovščini to luč doživljamo na treh ravneh:

– v sami bratovščini 13.12. na adventnem srečanju in v domači župniji, kamor bodo mladi skavti prinesli Luč miru v nedeljo, 22.12.2013 in jo delili pri vseh mašah;

– med Divjimi risi v CVD Golovec, kamor prinesemo Luč 16.12.2013

– na mednarodni ravni v skupnosti Alpe Jadran: letos bo izmenjava Luči miru med Slovenci, Hrvati, Avstrijsci in Italijani v Trstu, 22.12.2013

Bomo znali pogledati drugače in se res srečati med seboj in z Njim, ki prihaja?