Za nami je Alpe Adria izmenjava Luči miru iz Betlehema, ki je bila v našem Celju v soboto, 20. decembra in katere soorganizator je bila v precejšnji meri tudi naša bratovščina. Poskrbeli smo za pogostitev (zajtrk) in kosilo, se dogovarjali s Slovensko vojsko, ki je s svojo odprtostjo, ustrežljivostjo in pripravljenostjo za sodelovanje presegla vsa pričakovanja ter skupaj z našim župnijskim zborom smo poskrbeli tudi za prepevanje pri sveti maši v stolnici Sv. Danijela. Odmevi udeležencev so pozitivni, s poročanjem so se odzvali tudi mediji, katere smo o dogodku obvestili. S svojim obiskom in prisotnostjo so nas počastili podžupan g.Zidanšek, celjski škof. dr. Lipovšek, vojaški kurat g.Plut, poveljnik celjske vojašnice…
Takole je dogodek opisala Ester.
DAN ZA POLJUBIT…
(AA LMB V CELJU, SOBOTA, 20.12.2014)
Zakaj tak naslov, bo kdo vprašal? Saj tudi meni pravzaprav ni popolnoma jasno zakaj, je pa ostal nekje
v moji podzavesti neki članek v nekem časopisu, ki je nosil naslov “Nedelja za poljubit…”.
In ko sem se danes pripravljala napisati prosti spis (tako ga je poimenovala Dita) o sobotnem
dogajanju v Celju, se mi je zapisal gornji naslov. In bil mi je všeč in sem ga pustila…
Ko smo se v poznem jutru peljali proti Celju, nas sedem v Polževem avtu, je bilo veselo. Dan brez oblačka,
nebo modro od obzorja do obzorja in v zraku vonj po praznikih. V krojih, veseli, da smo se končno spet
enkrat dobili skupaj v taki zasedbi in z nami še Lucija, ki je rojstni dan pri prijateljici zamenjala za skavtsko
praznovanje.Našli smo vojašnico, se na parkirišču pozdravili s prvimi prijatelji in iz prtljažnika Meinhardovega
avtomobila dobili tri velikanske vreče zamaškov za našo slovensko zbiralno akcijo – z obljubo, da bodo zbirali še naprej…
Hvala, prijatelji! Drobna dejanja, vredna velike zahvale.
V veliki vojaški telovadnici je bilo kot v mravljišču, tam nekje ob strani kava in čaj, na mizah pa narezki in polno peciva.
Domačega. Dobrega. Prazničnega. Na drugi strani stojnica z izredno lepimi izdelki varovancev iz Celje. Cela četica
varovancev nas je čakala na klopi in drug drugega smo se razveselili. Z objemi. Danes so bili oni naši
in mi njihovi. Za cel dan. Skavtsko dobro delo, narejeno z velikim veseljem.
Na velikem vojaškem travniku smo naredili krog. Velik krog skavtov ALPE ADRIA, skavtov štirih narodov, ki so prišli
v Celje, da bi si izmenjali Luč miru iz Betlehema, se videli, se objeli in poljubili in si zaželeli mir za praznične dni in za
vse dni prihodnjega leta. Mir v srcu, mir v družini, mir na delovnem mestu, mir povsod. Povsod in v vsakem trenutku.
Bila sem vesela, ja, vesela, pa tudi zelo ponosna, da akcija, ki smo jo pred 13 leti začeli pod Svetimi Višarjami v mali cerkvici
traja in se ponavlja vsako leto. Takrat je poslanica nosila ime DAR SOSEDU, letos nosi ime ZA TVOJ DAR MI JE……MAR.
Takrat nas je bilo 30, v soboto po štetju organizatorjev 276. Dar. Luč. Mir. Tri zelo pomembne besede!Po pozdravih in nagovorih v štirih jezikih – hvala Bogu, da se je ohranilo tudi to, da se trudimo govoriti v vseh štirih
AA jezikih – smo se razdelili v skupine za ogled knežjega mesta Celja. Naša RUMENA SKUPINA je pogumno krenila na pot.
Sara in Lucija sta nas varno in skrbno vodili. Nismo obiskali vseh točk, smo pa pravočasno prišli do cerkve sv. Danijela,
kjer je bilo slovesna sv. maša. Maša, petje na koru (bravo skavtski in drugi pevci !), nagovori, prošnje… Vse je potekalo lepo
in ob Luči miru iz Betlehema smo prižgali tudi naše svečke v krasnih oljenkah (Ivi, tudi tebi hvala!).
Danes je dan, ki ga dal je Gospod…, Questo e di’, che Signore ci da…, Ovo je dan, što ga stvorio Bog…, Dies ist der
Tag, den der Herr hat gemacht…, je odmevalo po cerkvi. S to pesmijo smo začeli pri prvi izmenjavi in jo pojemo na
vsakem AA srečanju. In Marina mi je po maši rekla: “Vedno, ko slišim “Danes je dan…”, se spomnim na Ester!”.
Lepo. Napev, ko pojemo vsako vrstico v drugem jeziku, mi je še posebej všeč. Preprosta pesmica, vendar pomembna.
Ja, bil je točno tak dan. Dan, ki ga je naredil Gospod.Vojaški golaž je bil za 10+, druženje po kosilu prav tako. In prišel je čas slovesa, saj je na zemljo počasi padal mrak.
Naše golovške prijatelje smo pospremili na Golovec. Domov. Upam, da so ponoči sanjali o Luči. In miru. Jaz sem.
O Luči in miru.
V zgodnjem večeru smo se vračali proti Ljubljani. Za nami je bil lep dan. Dan, ki bi ga človek kar prižel k prsim in ga ne bi pustil od sebe.
Dan, ki je bil vreden, da ga za vedno zakleneš v kamrico srca. Dan za poljubit….
Ester
Soboto smo začeli z jutranjo sveto mašo, ki jo je daroval br. Marko, dopoldne pa nadaljevali z razmišljanjem o prijateljstvu. Za izhodišče smo vzeli misel Francisa Bacona ‘Ljudje, ki nimajo prijateljev, so ljudožerci lastnih src‘. Izmenjali smo prav lepe misli, jih zapisali na lističe in jih kasneje vložili v darilne škatlice, ki smo jih izdelali za vse skavtske prijatelje v bratovščini. Pripravljali pa smo tudi voščila za slavljence.
Po kosilu smo se podali na izziv okrog ribnika Vrbje, na katerem so abrahamci morali opraviti različne preiskušnje (poznavanje skavtskih zakonov, 10 božjih zapovedi, skleci in počepi, risanje svojih skavtskih imen v sneg, kurjenje ognja v snegu,…), zraven pa iskati še posebne vrečke, v katerih so bili delčki naloge za večerno praznovanje. Vsak abrahamec je moral sestaviti svojo sliko, le-te pa so jo morali povezati v zgodbo ali pesem.
Po večerji se nam je pridružilo veliko skavtskih prijateljev, ki jih že dolgo nismo videli na srečanjih in začelo se je pravo praznovanje ‚Abrahamci imajo talent‘. Naši prijatelji so nam pripravili igrico o Rdeči kapici, v kateri je babico zamenjal dedek. Nato so pokazali, kako so izpolnili nalogo z izziva – sestavili so zelo zabavno pesmico. Sledil je prikaz talentov vsakega slavljenca in na koncu so si vsi prislužili priznanje in medaljo. Seveda smo tudi vsem čestitali in zapeli priložnostno pesem. Bilo je veselo in zabavno skoraj do polnoči.
