V soboto, 11.oktobra, smo se podali na prvi izlet z Divjimi risi v novem skavtskem letu. Pot nas je vodila v Prlekijo in Prekmurje. Z nami je bila tudi naša stara skavtska prijateljice iz Ljubljane, Ester, ki je takole popisala našo pot:
DAN NEUNIČLJIVEGA UPANJA
Nov dan je danes, vendar v meni še močno odsevajo besede, ki smo jih včeraj slišali ob predstavitvi cerkve Sv. Trojice v Odrancih. G. župnika Lojzeta Kozarja ml. ni bilo doma, nas je pa prijazno sprejela gospa Mateja in nam spregovorila o župniji in cerkvi. O cerkvi neuničljivega upanja. O freskah neuničljivega upanja. O ljudeh, ki so upali in ustvarjali, delali, pričevali in upali. O upanju, ki ga prav nič in nihče ne more uničiti. Močne besede. Vredne razmisleka, vredne posnemanja.
Naše potepanje smo začeli zjutraj v Celju, kjer smo se zbrali Risi iz celjskega Golovca in Celjske zverinice oz. odrasli skavti iz Ce 1 in ljubljanskih Fužin. In zakaj smo se zbrali? Kar tako, ker je bil lep in ker je sijalo sonce? Ja, tudi zato, predvsem pa v upanju, da bi skupaj preživeli en lep dan. In res smo ga!
Naš prvi postanek je bil v Veržeju, v Marijanišču, kjer nas je že čakala kavica v krasnih unikatnih keramičnih skodelicah in prijazna vodička, ki nas je popeljala po razstavi lončarstva, suhe robe, pletarstva in keramičarstva. Vse smo pregledali, marsikaj tudi potipali, povprašali in poslikali.
Potem smo šli v keramično delavnicov center DUO, kjer je prijazna lončarka Urša pred našimi očmi izdelala skledico in lonček, nam veliko povedala o glini in svojem delu, nam predstavila delavnice in svoje izdelke. Še bi bili tam, ker nam je bilo zelo lepo, ampak morali smo dalje, smo pa obljubili, da se morda kdaj vrnemo na njeno delavnico, saj je odlična učiteljica. Zunaj smo si ogledali še naselje zemljank, preprostih hišic, pokritih s slamo, z velikim travnikom, otroškim igriščem in prostorom za večerni ogenj. Smo jih (skoraj) rezervirali za skavtski tabor. Upam, da se bo to res zgodilo!
V Marijanišču so nam skuhali odlično kosilo in najbolj všeč so nam bili pohančki, še posebno Mitji. Po kosilu smo se sprehodili do reke Mure, do zanimivega Babičevega mlina, ki je edini panonski plavajoči mlin v Sloveniji in edinstven spomenik slovenske dediščine neprecenljive vrednosti. Prvi mlin je bil tu postavljen leta 1890, pa je pogorel, prav tako drugi. Tretjega so postavili leta 1925 in ta stoji še danes. Prilagaja se nivoju vode in še vedno pridno melje žito. V mlinu prodajajo belo, rženo, krušno, ajdovo in koruzno moko, ajdovo in proseno kašo ter druge mlevske izdelke. Narasla Mura je že odnesla pogonsko kolo, vendar so leta 1990 postavili novega, saj „ je vodno kolo znanilec življenja in simbol sožitja med mlinarjem in reko, ki enkrat nekaj dá in spet drugič vzame.“
Na predstavitveni tabli smo lahko prebrali: „Lep je ta svet ob reki Muri. Človek, ki ga obišče, si vedno znova želi nazaj med njive, travnike in v osrčje gozda, kjer se skriva reka Mura s svojimi mrtvicami. Šumenje reke, ki se počasi in mogočno vije med drevesi, poganja mlinsko kolo in nežno šepeta: »Pa pridite še kdaj!« Ja, morda pa pridemo še kdaj! Upanje vedno ostaja!
In na koncu še Odranci in cerkev Neuničljivega upanja, za katero je že leta 1946 naredil načrte Plečnikov asistent ing. arh. Janez Valentinčič. Po velikih težavah, vendar zaradi neuničljivega upanja in velikega prizadevanja vernikov in župnika msgr. Lojzeta Kozarja, duhovnika, pisatelja, pesnika, prevajalca, zborovodje, dramatika in slikarja, je bila cerkev dokončno zgrajena in leta 2005 posvečena. Izredno lepa in mogočna je ta cerkev. Krasijo jo Kregarjeve freske, oltarna freska Štefana Hauka in osem mogočnih stebrov, posvečenim osmim odranskim vernikom, ki so tragično izgubili življenje pri gradnji kupole leta 1966. Teh osem odranskih vernikov je postalo osem duhovnih stebrov odranske župnije. Močna simbolika, ki daje upanje, da bo preizkušeno župnijsko občestvo živelo v veri in upanju še veliko rodov.
Pozno popoldne smo se vračali proti domu. Malo utrujeni, vendar dobre volje. Peli smo, se smejali in pogovarjali. Pričevanja na avtobusu so bila polna veselja in zahval za tako lepo druženje. In še ena zanimiva dogodivščina na koncu: v Ljubečni so pred nami zasipali veliko jamo na cesti in jo z valerjem poravnali, da smo se lahko odpeljali naprej. Smo se hecali, da so cesto naredili prav samo za nas… Pa še nekaj: imeli smo zelo prijaznega šoferja, ki se je smejal in molil z nami in skoraj nov avtobus, star komaj dva meseca.
Za nami je bil lep dan. Ja, tako lep, da se je še sonce smejalo ves dan!