Letošnji majski izlet z Divjimi risi nas je vodil na Gorenjsko. Bilo je prijetno in veselo, kakor vedno, kadar se z njimi odpravimo na pot. Žal je bilo z nami le osem zverinic, zato smo povabili zraven tudi stare skavtske prijatelje iz Novega mesta in Ljubljane. Kako je bilo, je opisala Ester. Morda pa kmalu sledi še odmev kakšnega Divjega risa in Darkove slike…
Pred kipom papeža sv. Janeza Pavla ll.
JAZ PA POJDEM NA GORENJSKO…
Tako smo peli v nedeljo, ko smo se vračali iz Gorenjske. Bili smo malo žalostni, da se lep dan končuje, morda malo utrujeni od vsega kar smo videli in slišali, vendar polni lepih doživetij, nič lačni in žejni in veseli, da smo nedeljo preživeli skupaj.
Kdo mi? Pisana druščina prijateljev: skavtski Divji risi iz celjskega Golovca, skavtske Zverinice iz celjske bratovščine odraslih skavtov, en skavt iz Knežjega stega, pa še dva fužinska in dva novomeške skavta, ena simpatična španska sestra, ki odlično govori slovensko in pozna nogomet in en prijazen šofer. Ni kaj. Tako pisani smo bili in tako veseli drug drugega, da se nam je že zjutraj obetal en lep dan.
In zares je bilo tako! Ker je bila nedelja, smo se najprej odpravili k sv. maši na Brezje. Peli in molili smo z številnimi drugimi romarji in slišali, da se Brezje pripravlja na veliko slovesnost: prihodnji konec tedna bodo praznovali – in z njimi cela Slovenija – 200-letnico milostne podobe Marije Pomagaj na Brezjah, ki jo je leta 1814 naslikal kranjski slikar Leopold Layer. Ta podoba predstavlja močno in pristno duhovno povezanost slovenskih vernikov z Marijo. Pokojni nadškof dr. Alojzij Šuštar je pred njo posvetil slovenski narod Mariji in pri njej se je ustavil in molil kot romar tudi papež, zdaj sv. Janez Pavel II.
Po maši smo se ustavili na kofetku in pecivu, potem pa nadaljevali pot proti Tržiču. Že med potjo smo od Dite zvedeli, da je to zelo staro mesto, ki je dobilo tržne pravice že v 15. stol. Leži ob sotočju reke Tržiške Bistrice in Mošenika. Leta 1811 je mesto prizadel velik požar. Umrlo je 75 ljudi, uničenih je bilo 150 hiš in več kot 60 delavnic. Ko so mesto obnavljali so vzidali v hiše kovinska vrata in polkna. Na oknih so imeli kovane rešetke. Tržič je znan po kovaški in usnjarski industriji. Vsi smo dobro poznali čevlje Peko. Veliko starih hiš se je ohranilo do danes in mi smo si jih ogledali na sprehodu skozi staro mestno jedro. Videli smo cerkev sv. Andreja, župnijsko cerkev Marijinega oznanjenja, Mallyjevo hišo, Holzaplovo hišo, „firbčno okno“ v Koroški ulici in znamenito Kurnikovo hišo s črno kuhinjo, vežo in spalnico.
Želodčke smo si napolnili v bližnjem kraju Bistrica pri Tržiču, kjer so nam v prijazni piceriji „Ponvica“ postregli z odličnimi picami in jabolčnim sokom. Sledilo je presenečenje: obisk Dovžanove soteske. Trije vozički in dolga četica ostalih se je radovedno pomikala navzgor po cesti Občudovali smo sotesko, ki jo je izdolbla reka Tržiška Bistrica. Divja reka teče čez velikanske skale, zaobljene bloke in čez slapove. Na tabli smo si prebrali, da je vse to nastalo pred skoraj 300 milijoni let. Šli smo tudi skozi predor v soteski, ki ga imenujejo Veliki predor in so ga zgradili leta 1895, ko so gradili cesto.
Pozno popoldne smo se vračali proti domu. Vreme je zdržalo cel dan, dežnikov nismo rabili, pelerin tudi ne. Ko pa smo bili vsi varno spravljeni v avtobusu, je začelo deževati. Kar naj, mi smo bili pod streho, peli smo, se smejali in si obljubili, da se spet kmalu vidimo. Če ne prej, v jeseni na obljubah Divjih risov. Zdi se mi, da jih bo obljubilo kar enajst.
Kaj pa do takrat? Mislili bomo drug na drugega, obujali lepe spomine, v srcu ohranjali staro prijateljstvo in nestrpno čakali dan, ko bomo spet skupaj…
Ester