Prinesli smo luč in podarili mir

Zakaj tak naslov, bo kdo vprašal? Saj tudi meni pravzaprav ni popolnoma jasno zakaj, je pa ostal nekje

v moji podzavesti neki članek v nekem časopisu, ki je nosil naslov “Nedelja za poljubit…”.
In ko sem se danes pripravljala napisati prosti spis (tako ga je poimenovala Dita) o sobotnem

dogajanju v Celju, se mi je zapisal gornji naslov. In bil mi je všeč in sem ga pustila…

Ko smo se v poznem jutru peljali proti Celju, nas sedem v Polževem avtu, je bilo veselo. Dan brez oblačka,

nebo modro od obzorja do obzorja in v zraku vonj po praznikih. V krojih, veseli, da smo se končno spet
enkrat dobili skupaj v taki zasedbi in z nami še Lucija, ki je rojstni dan pri prijateljici zamenjala za skavtsko
praznovanje.Našli smo vojašnico, se na parkirišču pozdravili s prvimi prijatelji in iz prtljažnika Meinhardovega
avtomobila dobili tri velikanske vreče zamaškov za našo slovensko zbiralno akcijo – z obljubo, da bodo zbirali še naprej…
Hvala, prijatelji! Drobna dejanja, vredna velike zahvale.

V veliki vojaški telovadnici je bilo kot v mravljišču, tam nekje ob strani kava in čaj, na mizah pa narezki in polno peciva.
Domačega. Dobrega. Prazničnega. Na drugi strani stojnica z izredno lepimi izdelki varovancev iz Celje. Cela četica

varovancev nas je čakala na klopi in drug drugega smo se razveselili. Z objemi. Danes so bili oni naši
in mi njihovi. Za cel dan. Skavtsko dobro delo, narejeno z velikim veseljem.

Na velikem vojaškem travniku smo naredili krog. Velik krog skavtov ALPE ADRIA, skavtov  štirih narodov, ki so prišli
v Celje, da bi si izmenjali Luč miru iz Betlehema, se videli, se objeli in poljubili in si zaželeli mir za praznične dni in za
vse dni prihodnjega leta. Mir v srcu, mir v družini, mir na delovnem mestu, mir povsod. Povsod in v vsakem trenutku.
Bila sem vesela, ja, vesela, pa tudi zelo ponosna, da akcija, ki smo jo pred 13 leti začeli pod Svetimi Višarjami v mali cerkvici
traja in se ponavlja vsako leto. Takrat je poslanica nosila ime DAR SOSEDU, letos nosi ime ZA TVOJ DAR MI JE……MAR.
Takrat nas je bilo 30, v soboto po štetju organizatorjev 276. Dar. Luč. Mir. Tri zelo pomembne besede!Po pozdravih in nagovorih v štirih jezikih  – hvala Bogu, da se je ohranilo tudi to, da se trudimo govoriti v vseh štirih
AA jezikih – smo se razdelili v skupine za ogled knežjega mesta Celja. Naša RUMENA SKUPINA je pogumno krenila na pot.

Sara in Lucija sta nas varno in skrbno vodili. Nismo obiskali vseh točk, smo pa pravočasno prišli do cerkve sv. Danijela,

kjer je bilo slovesna sv. maša. Maša, petje na koru (bravo skavtski in drugi pevci !), nagovori, prošnje… Vse je potekalo lepo

in ob Luči miru iz Betlehema smo prižgali tudi naše svečke v krasnih oljenkah (Ivi, tudi tebi hvala!).

Danes je dan, ki ga dal je Gospod…, Questo e di’, che Signore ci da…, Ovo je dan, što ga stvorio Bog…, Dies ist der
Tag, den der Herr hat gemacht…, je odmevalo po cerkvi. S to pesmijo smo začeli pri prvi izmenjavi in jo pojemo na
vsakem AA srečanju. In Marina mi je po maši rekla: “Vedno, ko slišim “Danes je dan…”, se spomnim na Ester!”.
Lepo. Napev, ko pojemo vsako vrstico v drugem jeziku, mi je še posebej všeč.  Preprosta pesmica, vendar pomembna.
Ja, bil je točno tak dan. Dan, ki ga je naredil Gospod.Vojaški golaž je bil za 10+, druženje po kosilu prav tako. In prišel je čas slovesa, saj je na zemljo počasi padal mrak.
Naše golovške prijatelje smo pospremili na Golovec. Domov. Upam, da so ponoči sanjali o Luči. In miru. Jaz sem.
O Luči in miru.
V zgodnjem večeru smo se vračali proti Ljubljani. Za nami je bil lep dan. Dan, ki bi ga človek kar prižel k prsim in ga ne bi pustil od sebe.

Dan, ki je bil vreden, da ga za vedno zakleneš v kamrico srca. Dan za poljubit….

Ester