Na Starem gradu

Vzpon po Pelikanovi poti

Za spremembo se tokrat nismo zbrali na Bregu, ampak kar pri kapelici na začetku Pelikanove poti. Za tiste, ki ne poznajo dobro celjske zgodovine, naj pojasnim, da je pot dobila ime po legendarnem fotografu Josipu Pelikanu, ker je prav po tej poti najraje zahajal na grad. Na poti proti vrhu smo ob prijetnem klepetu uživali v spomladansko se prebujajoči naravi. Nekje na tričetrt poti smo že zagledali skalo, na kateri stoji del zahodnega grajskega obzidja. Do vrha ni bilo več daleč. Še nekaj ovinkov in že smo bili pri lepo obnovljenem obzidju. Izza obzidja se je bohotil Friderikov stolp, ki nas je pozdravljal s plapolajočo celjsko zastavo. Ob obzidju smo nadaljevali pot proti vzhodu in že po minuti ali dveh prispeli na parkirni prostor pred vhodom v grad na jugozahodni strani.

Na kavici pri Veroniki in na Friderikovem stolpu

Ko smo vstopili na grad, smo se najprej oglasili pri Veroniki (grajski bistro) na kavico. Na grajskem vrtu smo se posedli za mizo in ob pijači se nastavljali soncu. Zraven nam je Dita prebrala nekaj anekdot o Celjskih grofih. Nato smo se povzpeli na Friderikov stolp. Po lesenem pokritem stopnišču, ki najprej poteka po notranji strani severnega obzidja, nato pa se dvigne do vrat približno na polovici Friderikovega stolpa, smo vstopili vanj. Po železnih stopnicah smo se dvignili na vrh stolpa, na katerem je razgledna ploščad. Z vrha je prekrasen razgled na Celje in ostalo okolico, saj se vidi vse tja do Savinjskih alp na severozahodu, do Pohorja na severu, do Boča na vzhodu in bližnjega južnega hribovja na  nad Zagradom, do Šmohorja na jugozahodu ter do južnega mestnega hribovja,  kot sta Miklavški hrib in Anski vrh zahodno od Starega gradu.

Srednjeveški utrip

Na Starem gradu se resnično trudijo, da obiskovalec doživi srednjeveški utrip. Poleg tega, da so že veliko obnovili, se trudijo tudi s ponudbo. V stolpu nasproti Friderikovega stolpa že domuje grajska zeliščna lekarna. V nekdanji restavraciji, kjer je vsaj tako dober razgled na Celje kakor s Friderikovega stolpa, pa domuje stalna razstava manjše zbirke srednjeveškega orožja in ostalih srednjeveških predmetov. Mladenič v srednjeveški opravi nam ga je razkazal in razložil njihovo uporabo.  Ob enem je tudi potekal prikaz izdelovanja srednjeveškega nakita, ki si ga v spomin lahko tudi kupil.  Na terasi pred nekdanjo restavracijo smo se lahko preizkusili v metanju sekire v leseno tarčo. Za kaj takega, pa že moraš biti kar malce spreten.

Na poti skozi Zagrad

V dolino smo se vračali po lažji, vendar nič kaj manj zanimivi poti. Ta nas je vodila po južni prisojni strani skozi naselje Zagrad, kjer je še vedno nekaj ohranjenih kmetij, travnikov, sadovnjakov in vinogradov. Tudi s tega konca je prelep pogled na južni del Starega gradu. Na koncu nas je makadamska pot privedla do asfaltne ceste ob progi Celje – Zidani most, od koder ni bilo več daleč do kapelice na začetku poti. Tako smo, kakor se radi pošalimo, naredili klobaso.

Polni zadovoljstva smo sklenili, da bo še kdaj potrebno obiskati nekdanje bivališče in utrdbo Celjskih grofov. Če ne že prej, pa vsaj takrat, kadar bodo kakšne večje prireditve. Na koncu smo se z Angelčkom zahvalili Bogu za prijetno preživeto popoldne in se poslovili.