Po nekaj letih smo se z ekipo iz naše bratovščine ponovno udeležili skavtskega orientacijskega pohoda JAKEC, ki je bil tokrat že jubilejni petnajsti po vrsti. Ekipo ”Vrtače so nam domače” smo okrepili še z Boženo iz bratovščine Danijelovih sov.
Ekipa Vrtače so nam domače
Naslov duhovne teme letošnjega Jakca je bil POT. Besedo pot, ki jo najprej razumemo kot določen prostor katerega moremo prehoditi, da pridemo iz začetne točke do zaželenega cilja, lahko razumemo tudi kot znoj, ali ”švic” po domače. V duhovnem nagovoru nas je duhovni asistent Jakca Robert Friškovec predvsem spraševal, kaj je z našim ”švicem”, ali pri sprejemanju svojih odločitev, delu in dejanjih resnično damo vse od sebe, ali pa v današnjem času, še sploh kaj ”zašvicamo”. Ali smo v času skokovitega tehnološkega razvoja, kjer s stroji in drugimi napravami olajšujemo ali pa celo ukinjamo težko utrujajoče delo, še pripravljeni dati vse od sebe in ali se še nam sploh kaj ljubi? Vse to so vprašanja o naši osebni (in seveda tudi skupni) volji, vztrajnosti, upanju in veri.
Čeprav je pot potekala na videz po lažjem terenu zahodno od Logatca, je pohod bil vseeno zahteven. Kontrolnih točk v kategoriji Jakec je bilo celo devet, tako da jih je bilo v danem času težko osvojiti. Nam to ni uspelo, pa še marsikomu ne. Kljub temu, da je bil naša uvrstitev slabša kot pred leti (dejansko niti ne vemo naše uvrstitve), med nami na cilju ni bilo pretiranega razočaranja. Vseeno je bila v nas še vedno dobra volja, saj smo na poti v sončnem in toplem vremenu doživeli veliko lepega in veselega v prelepi jesensko obarvani naravi. Organizatorji so se letos potrudili še z dodatnimi delavnicami pred startom, kjer smo se v preizkušanju skavtskih spretnosti imenitno zabavali. Udeležili smo se tudi kviza o Logatcu. Tudi na živih točkah so poleg obveznega pletenja pajka (merjenje azimutov) se odvijale zelo zanimive igre. Na teh točkah smo se še igrali s frnikolami, vozili gumo z vrvicami, z zavezanimi očmi klatili konzerve, spravljali en po en kostanj ven iz klobuka, … . Da, bilo je resnično zanimivo.
Po končanem pohodu smo po delno objavljenih rezultatih testov spoznali, da bomo morali počasi obnoviti naše skavtsko znanje in tudi določeni člani več narediti za boljšo telesno kondicijo, saj so bile bolečine naslednji dan pri nekaterih le malce prevelike.
Sicer pa skavtstvo ne more in ne sme biti samo storilnostno naravnano, ampak nam mora biti vsem tudi v užitek. Druženje z ljudmi v naravi na skavtski način mora vsekakor biti na prvem mestu. In Jakec z vsemi svojimi spremljevalnimi dogodki (večerna zabava, letošnje praznovanje 15 –letnice prireditve, sv. maša) to poslanstvo vsekakor uresničuje.
Za ogled fotografij pa kliknite na fotogalerijo.