Knežji dvorec
Ljudski pregovor pravi, da je kovačeva kobila bosa. Da ta izrek drži kot pribito, smo se Celjske zverinice prepričale na lastni koži. Čeprav smo Celjani ponosni na zgodovino mesta Celja, smo ob ogledu razstav Mesto pod mestom in Celjski grofje ugotovili, da je naše znanje o njegovi zgodovini kar precej pomanjkljivo. Z veseljem smo odprli oči in prisluhnili vodičem razstav ter si širili naše horizonte.
Ti dve razstavi smo si ogledali v novem delu pokrajinskega muzeja v Spodnjem gradu – Knežjem dvorcu (nekdanja vojašnica). K ogledu so se nam pridružili tudi naši Divji risi z Golovca.
Celeia – mesto pod mestom
Razstava Mesto pod mestom si opravičeno lasti to ime. Pri prenovi Spodnjega gradu so v kletnih prostorih naleteli na rimske ostanke. Po nekaj letih skrbnega arheološkega dela se je izkazalo, da Spodnji grad stoji na odlično ohranjenih ostankih rimske Celeie. Ta del gradu, ki ga počasi prenavljajo po etapah, so uredili tako, da si sedaj lahko v tem muzeju ogledamo del rimske Celeie.
rimska cesta in izgled ulice v Celeii
Mesto pod mestom se nahaja od 3 do 4 metre pod zemljo. V njem so ohranjeni ostanki zahodnega dela mestnega zidu z dvema obrambnima stolpoma, rimska cesta, ki teče v smeri zahod – vzhod (in izven gradu nadaljuje pod današnjo Gosposko ulico), del rimske kanalizacije, ostanki hiš in dvorišč, rimske strehe, itd. Zanimiva je ponazoritev, kako je približno izgledala ta rimska cesta oziroma glavna zahodna ulica, ki je vodilo v mesto. Ugotovili smo, da je bil izgled rimske Celeie zelo imeniten. Zahodno od mestnega zidu se je ob cesti proti Trojanam nahajalo rimsko pokopališče, ki je bilo urejeno kot park. To pokopališče se je raztezalo približno do današnjega Medloga. Če si hotel priti v Celeio – mesto živih, si moral skozi mesto mrtvih. Celia je bila za takratne čase veliko mesto, saj je štelo 10.000 duš. Za primerjavo, srednjeveško Celje je na višku moči Celjskih grofov imelo samo 600 prebivalcev. Rimsko ime Celeia je pravzaprav keltskega izvora. Prvotno so na tem področju živeli Kelti, zato so ga imenovali Keleia.
Celjski grofje
Ščit in grb Celjskih grofov
V zgornjih grajskih prostorih smo si ogledali tudi razstavo o Celjskih grofih. Spoznali smo njihovo zgodovino od Žovneške gospode preko Celjskih grofov in Celjskih knezov vse tja do njihovega neslavnega propada. V 14. stoletju so bili prevladujoča plemiška rodbina na Slovenskem in ena pomembnejših plemiških rodbin v srednji Evropi. V lasti so poleg ozemelj na Slovenskem imeli še posestva na Hrvaškem, Istri, na Koroškem. S pametnim sklepanjem porok, so bili v sorodu in zavezništvu s pomembnejšimi evropskimi kraljevskimi rodbinami. Kakor je ambicioznost in neobrzdana želja po oblasti pripomogla k njihovemu vzponu, tako je tudi privedla do propada te dinastije. Zaradi odkritega prizadevanja, da bi Ulrik ll. zavladal ogrskemu dvoru, je v zaroti madžarskih plemičev bil obglavljen v Beogradu. Spoznali smo tudi, kako je živelo plemstvo v tistih časih. Jedli so dobro in preobilno, zato so precej bolehali za današnjimi boleznimi (srčna obolenja, kapi, verjetno tudi diabetes in podobno). So se pa v času celotnega postnega časa strogo postili. Takrat je na njihovih krožnikih bila podobna hrana brez mesa in alkohola, kakor je bila pri njihovih podložnikih čez celo leto, ampak s to razliko, da je bila ta hrana vsaj začinjena (za večino njihovih podložnikov je bila večina začimb predraga, še posebej žafran). V muzeju so sedaj na pietetni način shranjeni tudi posmrtni ostanki celjskih grofov in so na ogled v posebni sobi.
Pri ogledu muzeja
Po obisku muzeja smo še šli na obvezno kavo. Tokrat smo zavili do Miška Knjižka in ob prijetnem kramljanju tudi zaključili naše zanimivo srečanje. V nas se je prebudila vedoželjnost, zato bomo še kdaj obiskali kakšen muzej ali drug kulturni hram.