DOKSS – Celjske zverinice

Knežji dvorec

Ljudski pregovor pravi, da je kovačeva kobila bosa. Da ta izrek drži kot pribito, smo se Celjske zverinice prepričale na lastni koži. Čeprav smo Celjani ponosni na zgodovino mesta Celja, smo ob ogledu razstav Mesto pod mestom in Celjski grofje ugotovili, da je naše znanje o njegovi zgodovini kar precej pomanjkljivo. Z veseljem smo odprli oči in prisluhnili vodičem razstav ter si širili naše horizonte.

Ti dve razstavi smo si ogledali v novem delu pokrajinskega muzeja v Spodnjem gradu – Knežjem dvorcu (nekdanja vojašnica). K ogledu so se nam pridružili tudi naši Divji risi z Golovca.

Celeia – mesto pod mestom

Razstava Mesto pod mestom si opravičeno lasti to ime. Pri prenovi Spodnjega gradu so v kletnih prostorih naleteli na rimske ostanke. Po nekaj letih skrbnega arheološkega dela se je izkazalo, da Spodnji grad stoji na odlično ohranjenih ostankih rimske Celeie. Ta del gradu, ki ga počasi prenavljajo po etapah, so uredili tako, da si sedaj lahko v tem muzeju ogledamo del rimske Celeie.

rimska cesta in izgled ulice v Celeii

Mesto pod mestom se nahaja od 3 do 4 metre pod zemljo. V njem so ohranjeni ostanki zahodnega dela mestnega zidu z dvema obrambnima stolpoma, rimska cesta, ki teče v smeri zahod – vzhod  (in izven gradu nadaljuje pod današnjo Gosposko ulico), del rimske kanalizacije, ostanki hiš in dvorišč, rimske strehe, itd. Zanimiva je ponazoritev, kako je približno izgledala ta rimska cesta oziroma glavna zahodna ulica, ki je vodilo v mesto. Ugotovili smo, da je bil izgled rimske Celeie zelo imeniten. Zahodno od mestnega zidu se je ob cesti proti Trojanam nahajalo rimsko pokopališče, ki je bilo urejeno kot park. To pokopališče se je raztezalo približno do današnjega Medloga. Če si hotel priti v Celeio – mesto živih, si moral skozi mesto mrtvih. Celia je bila za takratne čase veliko mesto, saj je štelo 10.000 duš. Za primerjavo, srednjeveško Celje je na višku moči Celjskih grofov imelo samo 600 prebivalcev. Rimsko ime Celeia je pravzaprav keltskega izvora. Prvotno so na tem področju živeli Kelti, zato so ga imenovali Keleia.

Celjski grofje

Ščit in grb Celjskih grofov

V zgornjih grajskih prostorih smo si ogledali tudi razstavo o Celjskih grofih. Spoznali smo njihovo zgodovino od Žovneške gospode preko Celjskih grofov in Celjskih knezov vse tja do njihovega neslavnega propada. V 14. stoletju so bili prevladujoča plemiška rodbina na Slovenskem in ena pomembnejših plemiških rodbin v srednji Evropi. V lasti so poleg ozemelj na Slovenskem imeli še posestva na Hrvaškem, Istri, na Koroškem. S pametnim sklepanjem porok, so bili v sorodu in zavezništvu s pomembnejšimi evropskimi kraljevskimi rodbinami. Kakor je ambicioznost in neobrzdana želja po oblasti pripomogla k njihovemu vzponu, tako je tudi privedla do propada te dinastije. Zaradi odkritega prizadevanja, da bi Ulrik ll. zavladal ogrskemu dvoru, je v zaroti madžarskih plemičev bil obglavljen v Beogradu. Spoznali smo tudi, kako je živelo plemstvo v tistih časih. Jedli so dobro in preobilno, zato so precej bolehali za današnjimi boleznimi (srčna obolenja, kapi, verjetno tudi diabetes in podobno). So se pa v času celotnega postnega časa strogo postili. Takrat je na njihovih krožnikih bila podobna hrana brez mesa in alkohola, kakor je bila pri njihovih podložnikih čez celo leto, ampak s to razliko, da je bila ta hrana vsaj začinjena (za večino njihovih podložnikov je bila večina začimb predraga, še posebej žafran). V muzeju so sedaj na pietetni način shranjeni tudi posmrtni ostanki celjskih grofov in so na ogled v posebni sobi.

Pri ogledu muzeja

Po obisku muzeja smo še šli na obvezno kavo. Tokrat smo zavili do Miška Knjižka in ob prijetnem kramljanju tudi zaključili naše zanimivo srečanje. V nas se je prebudila vedoželjnost, zato bomo še kdaj obiskali kakšen muzej ali drug kulturni hram.

22. in 23. februarja nam je po daljšem času uspelo izvesti  zimovanje. Preprosto nam je moralo ”zadišati”, da smo se ponovno spravili skupaj in odšli v akcijo. Prav zato je bila tema ”Nekaj zdravil za dušo in telo” za dvig skavtskega duha med nami še kako pomembna. Tega našega ”zdravljenja” se je udeležilo 9 vztrajnih (zdravih), v soboto pa sta se nam pridružila  še br. Marjan in s.Grazyna.

pred kočo

Zdravilo za dušo…-Samovzgoja

V skladu s postnim časom, smo se z duhovno in vzgojno temo tudi po skavtsko zazrli sami v vase. Tako smo na petkov večer prisluhnili Juditinemu povzetku po knjigi  ”Nekaj zdravil za dušo in telo” dr. Jožeta Ramovša. V skladu z načelom, da mora skavt skrbeti tudi za svojo duhovno in splošno osebno rast, je bila tema o samovzgoji zelo primerna. Ker je bil ta dan tudi skavtski praznik Dan spomina (spomin na ustanovitelja skavtstva Roberta Baden Powella –Bi-Pi), smo vrednote skavtstva, ki nam jih je zapustil skozi skavtske zakone in skozi ostala knjižna dela ter misli, enkratno povezali s tokratno temo. Pri samovzgoji moramo biti dovolj odprti za dobronamerna mnenja drugih, biti na pravi način samokritični do sebe (izpraševati vest) in še posebej kot kristjani in skavti se znati prepuščati duhu svetega duha (molitev, sv. evharistija, duhovne vaje). V medčloveških odnosih pa moramo znati tudi odpuščati.

pri sv. maši

Temu primerna je bila tudi naša duhovnost; poseben poudarek je bil  na jutranji molitvi križevega pota za zapornike (vsi smo na nek način ujetniki naših grehov, ne pa samo prestopniki in kriminalci) in na sobotni popoldanski sv. maši, ki jo je daroval naš duhovni vodja br. Marjan.

… in telo

Ne zavedajoč smo tudi ta del samovzgoje opravili po skavtski metodi. Druženje, bivanje v naravi in delo so bile tiste dejavnosti, ki so poskrbele za našo vzgojo. Ženske so predvsem skrbele, da naši želodci niso bili prazni in za red v kuhinji, moški pa smo s kidanjem snega, ki ga je v petek in na noči na soboto ogromno napadlo, poskrbeli za bolj močne roke. Čeprav nas je kar dobro zametlo, smo se hitro odmetali in pomagali še domačinom pri čiščenju cest. Potem smo se predali radostim zime. Malce smo se kepali, delali angelčke in na koncu še odšli na pohod v gozd. V zimsko odejo odet in s soncem obsijan gozd nas je preprosto očaral. Gazili smo sveže zapadel sneg in uživali na vsakem koraku. Zavedli smo se enkratnosti tega trenutka in se spraševali, kdaj bomo spet imeli s snegom tako bogato zimo.

Letošnje zimovanje nas je predramilo. Zdravila za dušo in telo, ki jih jemljemo po majhnih odmerkih že nekaj časa,so očitno začela delovati. Prepričan sem, da nismo samo zdravili, ampak smo tudi preprečevali pomanjkanje skavtskega duha. Pravzaprav smo ga krepili. In še ga bomo. Sicer pa je pomlad že pred vrati, poln priložnosti za naše nove skavtske dogodivščine.

uživanje na snegu

Po nekaj letih smo se z ekipo iz naše bratovščine ponovno udeležili skavtskega orientacijskega pohoda JAKEC, ki je bil tokrat že jubilejni petnajsti po vrsti. Ekipo ”Vrtače so nam domače” smo okrepili še z Boženo iz bratovščine Danijelovih sov.

Ekipa Vrtače so nam domače

Naslov duhovne teme letošnjega Jakca je bil POT. Besedo pot, ki jo najprej razumemo kot določen prostor katerega moremo prehoditi, da pridemo iz začetne točke do zaželenega cilja, lahko razumemo tudi kot znoj, ali ”švic” po domače. V duhovnem nagovoru nas je duhovni asistent Jakca Robert Friškovec predvsem spraševal, kaj je z našim ”švicem”, ali pri sprejemanju svojih odločitev, delu in dejanjih resnično damo vse od sebe, ali pa v današnjem času, še sploh kaj ”zašvicamo”. Ali smo v času skokovitega tehnološkega razvoja, kjer s stroji in drugimi napravami olajšujemo ali pa celo ukinjamo težko utrujajoče delo, še pripravljeni dati vse od sebe in ali se še nam sploh kaj ljubi? Vse to so vprašanja o naši osebni (in seveda tudi skupni) volji, vztrajnosti, upanju in veri.

Čeprav je pot potekala na videz po lažjem terenu zahodno od Logatca, je pohod bil vseeno zahteven. Kontrolnih točk v kategoriji Jakec je bilo celo devet, tako da jih je bilo v danem času težko osvojiti. Nam to ni uspelo, pa še marsikomu ne. Kljub temu, da je bil naša uvrstitev slabša kot pred leti (dejansko niti ne vemo naše uvrstitve), med nami na cilju ni bilo pretiranega razočaranja. Vseeno je bila v nas še vedno dobra volja, saj smo na poti v sončnem in toplem vremenu doživeli veliko lepega in veselega v prelepi jesensko obarvani naravi. Organizatorji so se letos potrudili še z dodatnimi delavnicami pred startom, kjer smo se v preizkušanju skavtskih spretnosti imenitno zabavali. Udeležili smo se tudi kviza o Logatcu. Tudi na živih točkah so poleg obveznega pletenja pajka (merjenje azimutov) se odvijale zelo zanimive igre. Na teh točkah smo se še igrali s frnikolami, vozili gumo z vrvicami, z zavezanimi očmi klatili konzerve, spravljali en po en kostanj ven iz klobuka, … . Da, bilo je resnično zanimivo.

Po končanem pohodu smo po delno objavljenih rezultatih testov spoznali, da bomo morali počasi obnoviti naše skavtsko znanje in tudi določeni člani več narediti za boljšo telesno kondicijo, saj so bile bolečine naslednji dan pri nekaterih le malce prevelike.

Sicer pa skavtstvo ne more in ne sme biti samo storilnostno naravnano, ampak nam mora biti vsem tudi v užitek. Druženje z ljudmi v naravi na skavtski način mora vsekakor biti na prvem mestu. In Jakec z vsemi svojimi spremljevalnimi dogodki (večerna zabava, letošnje praznovanje 15 –letnice prireditve, sv. maša) to poslanstvo vsekakor uresničuje.

Za ogled fotografij pa kliknite na fotogalerijo.

Ptujski grad

Na četrto soboto v mesecu septembru 2012 smo bili odrasli skavti iz vse Slovenije povabljeni na Ptuj na skavtski začetek leta. Bratovščina Ptuj se je izkazala z domiselno pripravljenim in odlično izvedenim srečanjem in nam ob njihovi bližajoči se 10 letnici dokazala, da so iz picekov že zrasli skoraj v ”kuere”. Iz naše bratovščine smo se udeležili Božena, Zinka, Stana, Sandi, Mojca in Darko.

 Zbrali smo se pred njihovo domačo cerkvijo sv. Ožbolta, kjer so nas za dobrodošlico pričakali s pravo kmečko pojedino: narezki, z dvema vrstama zaseke, lukom, pecivom in jutranjo kavico. Med pecivom so še posebej izstopali piškoti v obliki picekov.

Ogled Ptuja

Po uvodnem pozdravu v krogu na trati za cerkvijo, smo se porazdelili v pet skupin, ki so se najprej odpravile na ogled vsake svoje mestne znamenitosti. Naša skupina si je odpravila na Ptujski grad, kjer smo si ogledali stalno razstavo pustnih mask s področja Dravskega polja, Haloz in Slovenskih goric.

Nato smo se skozi stranska vrata spustili po poti v mesto na ogled ostalih mestnih znamenitosti. V sprehodu po mestnih ulicah smo si ogledovali nekdanji dominikanski samostan, sončni park, Mali grad, v katerem se nahaja knjižnica Ivana Potrča. Za kratko smo se tudi ustavili ob Dravi pri novem pešmostu, ki stoji na mestu, kjer je že v srednjem veku stal leseni most. Na poti proti strogemu centru mesta smo se ob obali ustavili še pri polkrožnem stolpu (Miheličeva galerija) nato pa pot nadaljevali do Minoritskega samostana. Tam smo si ogledali cerkev sv. Petra in Pavla. Proti koncu 2. svetovne vojne porušena cerkev, ki je bila ponovno obnovljena pred nekaj leti, je zanimiva, ker ima navzven ponovno prvotni videz, v njeni notranjosti pa se prepletata dva sloga: v sprednjem starem delu ladje srednjeveški slog, v zadnjem novem delu pa današnji moderen slog.

Pokukali smo tudi na trg pred mestno hišo in se predali vzdušju ob svetovnem dnevu turizma na Ptuju. Po stojnicah smo pokušali kulinarične dobrote okoliških kmetij in poskusili tudi imenitno pripravljena pražena jetra z ajdovo kašo. Na sosednjem Slovenskem trgu smo občudovali pročelja Starega rotovža, Ptujskega gledališča, Orfejev spomenik in Mestnega stolpa. Za mestnim stolpom se nahaja cerkev sv. Jurija. Vstopili smo v njo in občudovali njeno čudovito bogato in ohranjeno gotizirano notranjost. Pater nam je z veseljem razkazal tudi zakristijo, ki je ena najbolje ohranjenih v prvotni obliki na Slovenskem.

Skavtska sv. maša in razstava  

Sveto mašo smo imeli v cerkvici sv. Ožbolta. Posebnost te daritve je bila v odigranem evangeliju. Šele ko se je pojavil sejalec, nam je bilo jasno, zakaj so po tleh cerkve kamenje, trnje in zemlja. Od piceka do kure je bila tudi prekrasna prispodoba duhovne rasti skavta in kristjana v pridigi br. Milana Kvasa. Po maši smo se zadržali na diaprojekciji zgodovine BOKSS Ptuja in na koncu še čestitali br. Milanu za 40. rojstni dan.

Po kosilu smo si v župnišču ogledali razstavo o delovanju bratovščine Ptuj. Pozornost sta še posebej spodbudili velik zemljevid z oznakami krajev , kjer so do sedaj imeli svoje izhode, in plakat, na katerem je bila podrobno prikazana njihova skavtska metoda dela. Da je učinkovita, da dihajo eden z drugim, se je dobro čutilo tudi pri izvedbi tega srečanja.

Ker se nekatere skavte klicale še druge obveznosti, smo zaključni krog naredili malce prej, kot je bilo načrtovano. Skavtskim akademikom se je podelilo priznanja, objavilo se nekaj pomembnejših skavtskih obvestil in si z Angelčkom zaželeli nasvidenje. Pa še nismo šli takoj na razen. Ker je zadišalo po kavici, smo se še malce zadržali v prijetni družbi.

Kaj več si pa lahko pogledate s klikom na fotogalerije na tej spletni strani.

P.s.: Na koncu še popravek in opravičilo. Ker sem prvotno v prispevku napačno navedel metodo dela Ptujske bratovščine da ni skavtska, sem v popravku to popravil. Njihova metoda je skavtska. S tem hočem preprečiti nadaljnje zavajanje, ugibanje in napačne ocene njihove metode dela med bralstvom. Za neljubo napako in za vznemirjenje se opravičujem vsem prizadetim v bratovščini Ptuj.

Srčni krt

Že celo poletje smo se spravljali v hribe. Načrtovali smo dvodnevni pohod po Trnovskem gozdu, pa v Julijce, morda na Bovško. Nazadne pa smo se uspeli uskladiti le za enodnevni izlet, ki je postal romanje na Sv. Višarje in Belopeška – Mangrtska jezera. Sedem zverinic in dve sestri FMM je bila druščina, ki se je v soboto, 4.avgusta le odpravila na pot.

Že prvi postanek za osvežitev s kavico na počivališču gorenjske avtoceste je obetal, da bomo preživeli lep dan. Ob vznožju žičnice na Sv. Višarje pa je bilo razpoloženje že ‘na višku’, posebno ob zapletu z iskanjem Lidijine vozovnice. Sv. Višarje so bile v oblakih, ki pa so se ob koncu trojezične sv. maše, kjer smo seveda zavzeto sodelovali s prebiranjem in petjem, že razkadili. Višarska Mati Božja nas je duhovno okrepila in nagradila s čudovitimi razgledi na okoliške vršace. Začeli so se oglašati naši prazni želodčki, zato smo poiskali ‘skavtsko gostilno pod milim nebom’, namreč prostor na travi, kjer smo odprli nahrbtnike in drug drugega pogostili z dobrotami. Prav ničesar ni manjkalo, postrežba je bila popolna. Seveda se je zaplet z vozovnicami ponovil tudi na povratku, tokrat je zanj poskrbela s. Grazyna, ki se je hotela peljati v dolino kar z romarsko podobico.

Naslednji cilj našega romanja so bila Belopeška -Mangrtska jezera. Parkirali smo v bližini zgornjega jezera in se najprej okrepili z opoldansko kavico in Zinkino potico. Sledilo je raziskovanje – pohod okrog deviško čistega jezera, s čudovitimi pogledi na okoliške gore, jezerske zalivčke,…kjer tišina šepeta… Dve utrujeni popotnici pa sta ta čas raje zadremali ob jezeru. Po vrnitvi s sprehoda smo spet odprli nahrbtnike, vsebino dopolnili še z zalogami iz avtomobilskih prtljažnikov (menda je bil Volkov brez dna) in se okrepili za pot proti domu. Seveda smo se prej še pošteno naklepetali, nasmejali in uživali v medsebojnem druženju.

Zadnji skupni postanek na poti je bil v Ratečah, kjer je prednost na cesti skoraj ‘izsilil’ sprevod krav, ki so se vračale s paše. Res enkraten je bil pogled nanje – kaj takega res ne vidiš vsak dan. Obiskali smo prijateljico s. Grazyne, v bližnji gostilni pogasili žejo, si ogledali lepo urejeno vas s čudovitimi rožami na vsakem oknu in se odpeljali proti domu. Bil je to res lep dan, Bogu hvala zanj! Boš naslednjič z nami tudi ti?

Štirje člani naše bratovščine smo se konec junija na povabilo  Mira udeležili skavtskega tabora v Vodicah v Dalmaciji. Zbralo se nas je deset skavtinj in skavtov iz različnih koncev Slovenijije. Osem dni smo spoznavali Dalmacijo na drugčen način skozi oči domačina. Bil je to dalmatinski potovalni-kulturni-delavni-smejalni-duhovni  skavtski tabor. Več si lahko pogledate in preberete v vodice