DOKSS – Celjske zverinice

Celjske zverinice se že 10 let družimo z varovanci CVD Golovec v Celju. Med njimi se je oblikovla prava skavtska skupina ‘Divji risi’, ki šteje že okrog 20 članov. V počastitev te lepe obletnice smo se v soboto, 9. junija 2012 odpravili z njimi na izlet po Dolenjski. Tako smo obiskali Pleterje, muzej na prostem Skansen, kobilarno Hosta, Šentjernej in Lurd na Dolenjskem Pridružili so se nam še trije prijatelji, ki se radi družijo njimi – Peter, Ester in Miro in tako je nastal tudi spodnji zapis dogodka.

Danes je nedelja in v meni močno odmeva včerajšnji dan.  Zbiram vtise, počasi v mislih hodim po poteh, ki smo jih prevozili in se spominjam obrazov. Vseh. Vsakega posebej. Vidim te obraze, vesele in nasmejane, začudene in iskrene, prijazne in prijateljske. Čutim prijateljstvo teh ljudi, njihove močne objeme in veselje ob ponovnem srečanju, čutim njihovo veselje, ker so se lahko cel dan potepali in videli toliko novih stvari in čutim iskreno in zelo globoko spoštovanje do celjskih odraslih skavtov, ki so varovance CVD Golovec sprejeli v skavtske vrste, jih naredili prave skavte z rutkami in srajcami, družijo z njimi, jih obiskujejo, praznujejo z njimi , jih vozijo na izlete in gredo z njimi na morje. To je pravo skavtstvo  in to je pravo izpolnjevanje kar nekaj skavtskih zakonov.  Celjske zverinice in celjski risi jih velikokrat izpolnjujejo skupaj.

Vremenska napoved ni bila nič kaj obetavna, ko smo se vozili proti Dolenjski. Močno je deževalo in črni oblaki so se iz vseh strani  zgrinjali nad zeleno dolenjsko pokrajino. Ampak  vreme sploh ni važno, ko greš na srečanje s prijatelji!  Najprej smo se srečali v Šmarjeti s Povžem, našim vodičem in skupaj z njim počakali na celjski avtobus.  Kakšno veselje je bilo, ko smo vstopili in doživeli glasen sprejem in prijazno dobrodošlico! Tudi  mi smo bili veseli, da so nas risi povabili na potep po Dolenjski, saj so hoteli skupaj z nami praznovati svojo 10-letnico.

Naš izlet smo začeli z jutranjo kavico in malico v prijaznem lokalu v Šmarjeških Toplicah, potem pa nadaljevali pot do  SKANSENA oz. MUZEJA NA PROSTEM zraven SAMOSTANA PLETERJE.  V muzeju smo najprej prisluhnili razlagi, potem pa si z veseljem ogledali stare hiše, krite s slamo, črno kuhinjo v kateri se je močno kadilo,  kozolec in kaščo, kmečko orodje, ogrado s kozami in pujski  ter se poigrali z njihovimi živalmi. Najbolj nam je bil všeč dihur Vinko in njegova družina, pa tudi mama muca z mladimi muckami in petelin, ki se je šopiril krog in nas pozdravljal s kikirikanjem. V samo KARTUZIJO PLETERJE nismo smeli, smo se pa zato v tišini sprehodili do samostana in  v lepi gotski cerkvi za trenutek posedeli v tišini . Oglašali so se samo ptički. Od daleč  smo videli tudi hruškov nasad in hruške v steklenicah v katerih bo kmalu znamenito pletersko hruškovo žganje.

Pot smo nadaljevali do KOBILARNE HOSTA, kjer vzgajajo lipicance. Prijazen domači fant nam je veliko povedal o vzreji teh plemenih konj in potrpežljivo odgovarjal na naša vprašanja.  Imajo 52 konj, veliko jih je bilo na paši pod Gorjanci, doma pa so ostale kobile z žrebički ter črn in bel žrebec. Oba smo si lahko na dvorišču čisto od blizu ogledali, se slikali na kočiji, si pogledali vse hleve in na koncu pomagali se pokrtačiti enega od konjev.  Strašno nam je bilo lepo in nekateri od nas bi tam kar ostali…

Po kosilu v restavraciji PRI JERNEJU v Šentjerneju- jedli smo dobrote iz gorjanskega lonca – smo se odpeljali v NOVI LURD pri Šentjerneju. Tam smo pred MARIJINO VOTLINO votlino zapeli ob spremljavi Ditine kitare  vseh 12 kitic znane lurške pesmi  “Zvonovi zvonijo,  prav milo pojo….”, v kapelici pa zmolili za vse naše domače, za vse skavte in za srečno pot domov.  Mariji smo zapeli našo skavtsko pesem,  našo himno Alpe-Adria skavtov v štirih jezikih in ji obljubili, da se še kdaj vrnemo.

Na avtobusu je bilo spet veselo, saj je imel Marjan s seboj svojo harmoniko in predno smo se poslovili, smo si povedali, da se imamo radi in da nam je bilo  lepo, tako kot nam je lepo vedno, ko smo skupaj.
Bil je lep dan, imeli smo sonce in blagoslov izpod neba v obliki dežnih kapljic, smejali smo se in peli in tudi kakšno solzico smo potočili…

Bil je  dan, ki nam ga je dal Gospod…

Ester

V soboto 24. aprila smo Celjske zverinice obiskale znameniti Stari grad. Zraven so se nam priključili še trije Divji risi (ostali so navijali za hokejske Divje rise v Stožicah). Nad urejenostjo in prebujajočim se dogajanjem na gradu smo bili prijetno presenečeni.

Na Starem gradu

Kristus je vstal, kakor je rekel.

Veselimo se!

Blagoslovjene velikonočne praznike želimo vsem skavtskim prijateljem in obiskovalcem naše spletne strani.

Na soboto 14. marca smo skavti bratovščine Celjskih zverinic imeli križev pot v Tremerjah. K tej pomembni postni pobožnosti so se nam pridružili še odrasli skavti iz Šentjurja. V prelepem skavtskem vzdušju je naših 5 uric druženja še prehitro minilo.

Križev pot v Tremerjah

Na poti do Tremerij
Ob 17.00 uri smo se zbrali Na bregu pri kapucinskem samostanu. Prisrčnim pozdravom s skavtskimi sosedi je sledil krog, da se seznanimo še z zadnjimi navodili našega srečanja. Za srečno pot smo tudi zmolili skavtsko molitev. Ker je bilo tega dne lepo toplo vreme, smo se spomnili na prebujajoče komarje in z njimi tudi z glasnim ”auvom” razdrli krog.

Krenili smo na sprehod do Tremerij. Pot nas je vodila po Bregu do Polul, kjer smo preko mosta skrenili na desni breg reke Savinje, in nato nadaljevali pot vse do mosta pri Tremerjah, kjer smo pa ponovno prešli na levo stran reke Savinje. Tam smo prečkali glavno cesto proti Laškemu in po nekaj stotih metrih smo bili končno v Tremerjah. Med potjo smo ob prijetnem kramljanju uživali v večernem toplem soncu in občudovali okoliško hribovje. Še posebej Šentjurčane sta navdušila pogleda na Stari grad in Miklavški hrib, ki delujeta mnogo bolj mogočno, kakor z mestne strani.

Ogled muzejčka
Prijazen domačin g. Draksler Franci nas je povabil v svoj muzejček. G. Franci je strasten zbiratelj starin. Ker je škoda, da bi te odlično ohranjene starine šle v pozabo, je v manjšem gospodarskem poslopju uredil muzej. V njem je ogromno predmetov iz okolice Tremerij, s širšega celjskega področja in drugih koncev Slovenije. Na ogled je ogromno kmečkega ročnega orodja, nekaj zanimivih kosov starega predvsem kmečkega pohištva, nekdanjih posod iz kmečke kuhinje, starih listin, pisem, fotografij, slik , itd. Mene je zelo navdušila odlično ohranjena gostilniška omara in v njej zbirka različnih vrst vrčev za pivo. Po oznakah mer za količino se lahko ugotovi iz katerega obdobja in iz katere države izhaja določen vrč. Zanimiva je tudi zbirka steklenic za pivo. Ker je nekoč vsaka pivovarna imela svojo vrsto steklenic, lahko točno veš za katero pivovarno gre in iz katerega obdobja je. Še posebej zanimiva pa je bila steklenica za kraherl, predhodnico današnje kokte. V steklenici je posebna keramična kroglica, ki služi tudi kot zamašek. Od znotraj je steklenica oblikovana tako, da če jo nagneš na ustrezno stran, kroglica pade v vrat steklenice in jo zapre. Zato je bilo pri pitju zelo pomembno kako nagneš steklenico, da ti je pritekla pijača iz nje.

Križev pot
Križev pot se je odvijal v podružnični cerkvici sv. Luka, le nekaj korakov vstran od muzejčka. K križevemu potu so se nam pridružili še naš župnik br. Marjan, ostali skavti in nekaj domačinov. V prijetnem okolju te majhne preproste vaške cerkvice smo se ob branju križevega pota ob vsaki postaji predali tudi razmišljanju o trpljenju našega odrešenika in o smislu trpljenja. Ob poslušanju besed Marijinega križevega pota po Tomislav Ivačiću smo vso kalvarijo Jezusa podoživeli skozi trpljenje njegove in naše nebeške matere Marije. V živo sem si predstavljal, kako jo je prizadelo sinovo trpljenje, na trenutke je morda ona celo bolj trpela kakor Jezus sam. Čigava mati pa ne bi trpela zraven trpečega otroka, še posebej, če je krivo obsojen in poleg nečloveških telesnih bolečin še trpi zasramovanje, zaničevanje, zmerjanje, zanikanje, izdajo, pozabo… . Ta križev pot ni pustil nobenega ravnodušnega.

Po končanem križevem potu nam je domačin g. Rado še na kratko predstavil cerkev. Že leta 1825 so na tem mestu postavili kapelico, ki pa je bila premajhna za redna bogoslužja. Na večletna stalna prigovarjanja je končno leta 1855 Anton Martin Slomšek spodbudil vaščane, k širitvi oziroma dograditvi iz kapelice v cerkev. Dokončno je bila cerkvica zgrajena in blagoslovljena leta 1867.

Agape

Sledil je agape v znameniti in častitljvi sto let stari gostilni Draksler. V posebni sobi, v kateri slike in fotografije prikazujejo Tremerje nekoč, smo še enkrat poprosili g. Franca, da nam nekaj pove o zgodovini kraja.
Tremerje so majhna vasica približno na pol poti med Celjem in Laškim. Dokler ni bila zgrajena nova cesta mimo Tremerij (nadvoz na železnico) je bil kraj dolgo znan le po ozki zelo prometni cesti in po ozkem ter nizkem podvozu pod železnico, ki je bil poplavljen že ob vsakem malce močnejšem deževju. Kljub temu, da kraj danes šteje približno med 60 in 70 človeških duš, se domačini trudijo obdržati nekoč bogato tradicijo kulturnega delovanja. Pred 200 leti je kraj slovel kot vinogradniški kraj z odličnim tremerskim vinom. Leta 1850 je trtna uš privedla do propada vinogradništva. Na to obdobje spominjajo le posamezne brajde in nekaj preš. Kraj je nekoč tudi bil postojanka za flosarje in furmane, vendar je z izgradnjo južne železnice in s prestavitvijo reke Savinje vzhodno od proge izgubil svoj pomen. Tremerje se lahko pohvalijo tudi s svojo opereto Radovana Godca Tremerski dukat. Izvajana je bila samo enkrat v Trbovljah leta 1959. Napisana naj bi bila po domnevno resničnih dogodkih. V srednjem veku naj bi v okoliških hribih strašili ravbarji, ki so občasno ropali tovorne vozove na poti. Ker teh furmanov in domačinov ni nihče vzel v bran, so se po legendi organizirali sami in pregnali te ravbarje.

Za prijetno preživeto popoldne in večer se zahvaljujemo bratovščini Šentjur, saj brez njihovega obiska ne bi bilo tako lepo in veselo. Prav tako se zahvaljujemo tudi domačinoma ga. Ani in g. Radotu za vso skrb glede priprave cerkve za naš križev pot in za njuno pecivo. Prav tako tudi hvala lepa g. Drakslerju za predstavitev muzeja in Tremerij.

Kakor vsako leto, smo tudi v letu 2011 skavtinje in skavti bratovščine Celjskih zverinic ponesli LMB v Zavod CVD Golovec. Tokratna lučka miru je bila nekaj posebnega, saj smo praznovali manjši jubilej. Lučko smo prinesli že desetič. Prav z Lučko miru se je pričelo naše sodelovanje s CVD Golovec. Našemu vabilu so se pridružili tudi naši skavtski sosedje iz bratovščine Danijelovih sov.

Že po običaju so nas skavti z Golovca, ostali stanovalci in zaposleni CVD Golovca nestrpno pričakovali. Geslo LMB 2011 je bilo SVETim za VSE. Slogu primerno smo tudi vstopili v njihove prostore. V glavno avlo, kjer so pogasili luči, smo v temo posvetili z našimi lučkami miru. Kolikor je bivalnih enot, toliko smo prinesli lučk, da bo resnično posvetila prav vsem na Golovcu. Želeli smo, da bo vsem lepo ob nas, da se bodo počutili domače, da je ne bi ohranjali samo zase in da bo dragocena prav vsem.

Po prebrani poslanici smo skupno zapeli Poglej to lučko in še nekaj božičnih pesmi. Nato smo se prepustili igri. V veliko zabavo nam je bilo, ko smo s kretnjami in raznoraznim mahanjem kazali kako veeeeliko hišo imamo, kako veliiika okna so na njej, kako čistimo čevlje , itd. V gosteh smo tudi imeli našo sestro Grazyno, ki je z velikim navdušenjem pripovedovala kako izgleda Božič v Afriki. Da smo lažje prikazali afriško vzdušje, smo skavtje zapeli afriško verzijo Slave Kemba, kemba.

Afriški ritmi so naredili še posebno sproščeno vzdušje. Petje nam je spontano steklo. V dolini tihi, Bela snežinka in še mnogo drugih pesmi nas je povezovalo. V veselem vzdušju je urica našega druženja še prehitro minila. S petjem najljubše božične pesmi Sveta noč smo se počasi poslovili od naših gostiteljev in jim ob enem zaželeli vesel Božič in srečno novo leto.

Hvala vsem stanovalcem in zaposlenim na CVD Golovec za vso gostoljubje, druženje in sodelovanje v vseh teh deset letih. Ne vem kdo bolj SVETI za VSE. Mi ali oni?

Hvala tudi bratovščini Danijelovih sov, ki se že nekaj let pridružuje naši vsakoletni poslanici LMB na Golovcu in za sladke dobrote v njihovem darilu.

Darko – Srčni krt

Ali je bila letošnja izmenjava AA LMB ponovno v Sloveniji? No, to ravno ne, bila pa je v Šentjurju v Avstriji, natančneje St. Georgen am Laengsee. Prireditev se je odvijala v tamkajšnjem samostanu. Avstrijci so se izkazali za zelo dobre gostitelje.

Ker je ta kraj dokaj blizu Slovenije, nekje na meji med avstrijsko Koroško in Štajersko, smo iz Celja krenili na pot šele ob sedmi uri, ko se je že danilo. Na avtobusu smo bili predvsem skavti iz bratovščin z štajerskega in novomeškega konca. Zraven so se nam pridružili še naši skavti z Golovca – Divji risi in skavtska simpatizerka Jelka iz Ljutomera.

Na poti do Velenja smo še pobrali skavte iz Žalca (bratovščina Celje2) in pa Marijo ter Dragota iz bratovščine Velenje. Potem smo naše frekvence s pomočjo naše Dite nastavili na avtobusni radio Lučka. Ker je letošnja AA izmenjava LMB potekala že desetič, smo z nostalgijo obujali spomine na pretekla srečanja izmenjave luči. Tudi bratovščine so se predstavile na kratko. S petjem skavtskih in drugih pesmi primernih za ta adventni čas, smo še dodatno okrepili prijetno vzdušje. Ob tako pestrem programu nam je vožnja hitro minila.

V St. Georgen smo prispeli med prvimi. Pri vhodu v samostan smo se na hitro prijavili in opravili nekaj nujno potrebnih opravil, nato pa se odpravili na malico,ki je za nekatere bil bolj pozen zajtrk. Na poti proti manjši dvorani, ki je tisti dan služila tudi kot obednica, smo občudovali dvorišče mogočnega nekdanjega benedektinskega samostana. Na njenem dvorišču kraljuje mogočna samostanska cerkev sv.Jurija, v kateri smo kasneje imeli sv. mašo.

Iz minute do minute je bilo vse več skavtov. Kmalu za nami so prispeli že prvi italijanski skavti skupaj z slovenskimi zamejskimi skavti. Sledili so prisrčni pozdravi starih skavtskih prijateljev. Po dveh letih je na AA LMB končno uspelo pripotovati brez vremenskih nevšečnosti tudi hrvaškim skavtom iz Rijeke. Ponosno so jo primahali s svojo zastavo in izredno lepo zastavo reških odraslih skavtov. Prispela je še tudi naša druga slovenska skavtska skupina, ki je pripotovala iz ljubljanskega konca.

Ko smo bili vsi zbrani in smo se okrepili s kulinaričnimi dobrotami, ki so jih nam pripravili avstrijski odrasli skavti, smo se na samostanskem dvorišču poleg cerkve postavili v velik krog, ki je štel približno 350 skavtskih duš. V krajšem nagovoru so nas pozdravili predstavnik avstrijskih organizatorjev letošnje izmenjave lučke miru Georg Strafela in župan St. Georgena.

Nato smo se preselili v notranjost prečudovite samostanske cerkve. Sv. mašo je daroval celovški škof Schwarch. Branje beril in prošenj je potekalo v vseh štirih jezikih. Za ubrano petje je poskrbel vokalno -inštrumentalni ansambel avstrijskih otrok. Eden od vrhuncev sv.maše je bil svečan prihod lučke miru, katero so prinesli volčiči avstrijskih skavtov. Med nami se je začutil duh miru, prijateljstva in sodelovanja štirih sosednjih narodov, katerega že gojimo dobrih deset let in je zelo zapažen tudi v širšem evropskem skavtskem prostoru. Sveto mašo smo zaključili s petjem božične pesmi Sveta noč in Danes je dan v vseh štirih jezikih. Po končani maši smo se Slovenci še zadržali sredi cerkve in zapeli nekaj slovenskih božičnih pesmi. Za naše ubrano petje smo bili nagrajeni z aplavzom avstrijskih otrok iz ansambla.

Sledilo je kosilo v samostanski restavraciji. Uživali smo v izvrstnem golažu. Ob kozarčku pijače so se razvili živahni in prijetni pogovori.

Kar prehitro je kazalec na uri pokazal na štiri popoldne. Zunaj smo se zbrali v poslovilnem krogu. Poleg zahval in čestitk so si predstavniki nacionalnih odrasloskavtskih organizacij izmenjali manjša priložnostna darila. Z glasnim razdiranjem kroga smo tudi uradno končali tokratno srečanje. Vendar takoj nismo šli na razen, spontano smo spet zapeli pesem Danes je dan v vseh štirih jezikih. Pozdravi v slovo so bili prisrčni z izraženo željo, da se ponovno srečamo na AA LMB 2012 na Hrvaškem.

Polni vtisov nam je pot do Celja minevala še hitreje kakor zjutraj. Polni radostnega veselja, ki nam ga vedno podeli lučka miru, smo si izmenjavali svoje občutke doživetega dne. Še posebej veseli so bili naši Divji risi in hvaležni za prijetno doživet dan.

Tudi mi smo veseli, da lahko Divji risi gredo z nami na tako lepe in pomembne skavtske prireditve, saj nas s svojo prisotnostjo bogatijo. Hvala tudi ostalim skavtskim gostom na našem avtobusu, da ste se odločili potovati z nami in s tem prispevati k prijetnemu skavtskemu vzdušju. Menim, da smo tega dne prav vsi SVETIli za VSE.