DOKSS – Celjske zverinice

Srečanje bratovščine  v petek, 21.10.2011  je bilo nekaj posebnega, saj je po zaslugi sestre Grazyne naša bratovščina doživela duh misijona.Že začetek našega srečanja je bil drugačen kot običajno. Najprej smo se odrasli skavti  pridružili petkovi večerni maši, ki je bila namenjena spominu na preminulega očeta našega skavta Roberta.

Misijon v Kongu

Po maši smo nadaljevali naše srečanje v pevski sobi. V goste smo povabili izkušeno misijonarko sestro Garzyno. Sestra je vrsto let delovala v misijonu v afriški državi Kongo. Z veseljem nam je predstavila to državo in njeno delovanje v misijonih. Z velikim navdušenjem nam je pripovedovala o Kongu, ki je proti našim predstavam zelo zelen in lep ter bogat z naravnimi bogastvi kot so les, rude, diamanti. Žal od tega bogastva imajo navadni ljudje bolj malo ali skoraj nič, saj se zaslužki v glavnem stekajo v žepe tistih, ki upravljajo s temi bogastvi in državo (kapital, politiki na oblasti).

Dežela je pred dobrim desetletjem  končno doživela konec desetletne državljanske vojne, tako da je bilo ob prihodu sestre Garzyne v misijone stanje v državi zelo slabo. Dežela si še danes celi rane. Veliko otrok je vojnih sirot, ki so prepuščeni cesti, zato se je mnogo otrok predalo kriminalu, prostituciji, alkoholu in drogam. Misijonarji se najbolj trudijo izboljšati prav  stanje  problematike otrok.

Veselje do življenja – svetla plat Afrike

Poleg te temne strani pa obstaja tudi svetla stran Afrike in njenih ljudi. Z zanimanjem smo poslušali njene  zgodbe iz šole, še posebej o njihovem navdušenju in hvaležnosti, ko so dobili na začetku šolskega leta zvezek, svinčnik in radirko. Kar poplesavali so od veselja! Ali si kaj takega lahko zamislite v kakšni evropski šoli? Kakšno veselje, kakšna hvaležnost, kvečemu se še kdo namrdne, ker je namesto rdečega dobil zelen svinčnik.

Kljub zelo težkemu položaju tamkajšnji ljudje prekipevajo od veselja do življenja. To se čuti tudi v tamkajšnji Cerkvi. Njihove svete maše so zelo obiskane in žive. Za afriške razmere so naše maše zaspane, njihove pa bogate s petjem in plesom. V njihovih pesmih je začutiti eno samo veselje do življenja in Boga. Da smo lažje začutili duha njihovih pesmi, nas je sestra Grazyna naučila dve afriški pesmi: Nokomzu Yoka (Gospod usmili se) in Nkembo, Nkembo ( Slava). Tudi nas je prevzel ta afriški ritem in na koncu smo tudi mi poplesavali ob petju.

Že afriške pesmi so nas pevsko tako ogrele, da smo še dolgo nadaljevali s petjem skavtskih in drugih duhovnih pesmi. Na koncu srečanja smo te prelepe trenutke izkoristili še za čestitke ob godu naši najstarejši skavtinji Zinki.

In še povezava do teh dveh pesmi, ki jih je izvedel župnijski pevski zbor sv. Cecilije na Misijonsko nedeljo pri sveti maši.

Kakor vsako leto, smo tudi letos taborili v Savudriji. Takole je  opisala Angelca:

Savudrija – vzeli smo jo kar za svojo, saj smo se že osmič podali na tabor v ta kraj.

Leto je res hitro na okoli in zopet je prišel čas, da organiziramo letni tabor bratovščine celjskih zverinic. Tako smo se v petek 2. septembra v dopoldanskih urah podali na pot. Vreme je bilo kot naročeno, sončno in toplo.

Lani smo se družili z namenom, da ohranimo vezi med seboj. Letos pa smo želeli narediti korak dalje. Skozi duhovnost in pogovore smo iskali naše poti za naprej. Veseli smo bili, ker je bil z nami duhovni vodja br. Marjan, tako da smo se bogatili tudi z božjo besedo in sv. mašo, katero smo imeli pod borovci v našem taboru.

Duhovne misli smo črpali iz knjige Kalila Gibrana »Jezus, sin človekov«, iz katere smo prebrali nekaj zgodb. V teh zgodbah nastopajo Jezusovi sodobniki in nam pripovedujejo o njem. Nam so zgodbe o Jezusu pripovedovali evangelist Matej, veliki duhovnik Kajfa, Simon iz Cirene in Marija Magdalena, vsak iz svojega zornega kota. Jezus tudi nas kakor svoje učence sprašuje: Kaj pa ti praviš, kdo sem jat zate?

Geslo našega tabora je bilo »Stopimo korak naprej«. Pri tem je pomembno, da si znamo odgovoriti na gornje vprašanje in da skušamo vsako stvar, dogodek… pogledati tudi z druge strani. Pri tem so nam na taboru pomagale pravljice o Rdeči kapici, Janku in Metki ter Sneguljčici, pripovedovane s strani negativnih likov pravljic (volka, čarovnice, mačehe), v katere smo se skušali  vživeti, torej jih pogledati z druge strani.

Prvi večer nam je Dita prebrala pravljico o Rdeči kapici, v soboto zvečer pa smo se razdelili v dve skupini. Ena skupina je imela pravljico o Sneguljčici in je bilo treba pripovedovati kakor, da bi vso dogajanje govorila hudobna kraljica. Zelo doživeto je o tem pripovedovala Katarina. Kako je bila videti pravljica skozi njene oči. Druga skupina pa je imela pravljico Janko in Metka, glavno vlogo pa je  imela čarovnica. V pripovedovanje smo se dodobra vživeli.

Vreme je bilo zares lepo, sončno  in morje zelo toplo. Zato smo izkoristili veliko časa tudi za kopanje.

V nedeljo zjutraj smo se zbrali pri sv. maši in prisluhnili nedeljskemu nagovoru br. Marjana. Po obilnem zajtrku smo še izkoristili čas za kopanje. Pred odhodom smo imeli še refleksijo. Kljub temu, da nas je bilo malo in da smo pogrešali vsakega izmed naših v bratovščini, smo strnili tri dni v eno: bilo je lepo, počutili smo se povezane med seboj, bili smo zadovoljni. Imeli smo vse: duhovnost, druženje in seveda kopanje.

V upanju, da smo storili korak naprej, smo se razšli z obljubo, da se prihodnje  leto zopet zberemo na letnem taboru, če ne v Savudriji, pa kje drugje, samo da bo zraven morje in da se nam bodo lahko pridružili  tudi tisti, ki letos iz raznih razlogov niso mogli z nami.

Tule pa je še Darkova fotoreportaža:   Savudrija 2011-prispevek , slike pa so v fotogaleriji.

…. V ENI ROKI NOSIM PAL’CE, V DRUGI ROKI SKAVTSKI SMEH…

Vabilo, ki ga je poslal Darko, je bilo zanimivo, želja po odkrivanju Pohorja na skavtski način velika, prijavljena družba prijetna, prenočevanje na Osankarici ugodno, … zato ni bilo dvoma, da bo POHOD PO POHORJU uspel. Pa sva se prijavila tudi midva in šla.
Dobili smo se na Rogli v mrzlem in meglenem sobotnem jutru, nas devet iz štirih bratovščin. Zanimiva druščina. In prvo VELIKO PRESENEČENJE: srečanje s skavti iz Libije, ki bivajo na Pohorju! Njihov vodja nas je prepoznal po rutkah in pristopil k nam. Po kavi in čaju v topli STARI KOČI smo ob cerkvi (škoda, da je bila zaprta !) začeli naš pohod. Z molitvijo v krogu in s priporočilom, da bi znali začutiti božjo bližino, sprejemati drug drugega in opazovati naravo. Dobili smo nalogo, da na poti najdemo nekaj, kar nas bo nagovorilo in to spravimo v žep.

In smo šli. Po mehko tapecirani poti, mimo številnih velikih mravljišč, skozi pohorske goščave, preko pohorskih travnikov, ob močvirjih, malo po stezi, malo skozi blato in mimo blata, (ugotovili smo, da te iz dr…. ups iz blata ne potegne niti akademsko znanje …), mimo KOČE NA PESKU, do KOČE NA KLOPNEM, kjer je bil naš prvi postanek za malico. Iz nahrbtnikov je romalo na skupno mizo veliko skavtskih dobrot, Noge še niso bile utrujene, veselje je bilo popolno in srce je vriskalo v pesmi in domislicah, ki so nam zvabile nasmeh na usta in pognale kri po žilah.

Drugi postanek je bil na klopci pred zaprto kočo nekje sredi širnih pohorskih gozdov, kjer smo ob stvareh, ki smo jih našli med potjo, spregovorili o svojih občutkih. Zelo različne stvari so nas nagovorile in se nas dotaknile: droben cvet materine dušice, devet različnih kamenčkov, ki so predstavljali vsakega izmed nas in skupaj zloženi v zanimiv kupček predstavljali našo povezanost, zanimiv košček veje, ki je spominjal na goloba miru, rosne kapljice na travi, ki so vedno znova asocirale na znano pesem: *Bisere imaš v očeh, v soncu se bleščijo*,……, mravlje, ki so nas spremljale vso pot in njihova mravljišča, ki so kazala na njihovo izredno pridnost in požrtvovalnost, smisel za red in organiziranost, drevesna skorja, ki kljubuje viharjem, ….. Še bi govorili, pa nas je pot vabila naprej proti SLAPU ŠUMIK. Pozno popoldne smo ga ( skoraj ) našli in nadaljevali pot do OSANKARICE.

Iz ROGLE smo odšli ob 8h zjutraj in na OSANKARICO prišli ob 8h zvečer. Bravo mi in bravo naše noge !!!! Zdržale so in utrujene od cca 30 km poti tudi bolele…. Vse hudo je bilo pozabljeno, ko je na mizo pred kočo prišel pohorski lonec in smo njegovo slastno vsebino pojedli z velikim užitkom, še bolj pa odlične palačinke !!! Na večerji sta se nam pridružila Franci in Jože + njegov bicikl iz MB bratovščine, njihov šef pa je ostal nekje blizu Šumika….
Čiste in dišeče rjuhe so nas presenetile na pogradih v skupni sobi (pa možnost tuširanja tudi !!!!) in v zaslužen spanec nas je uspavala skupna večerna molitev in Angelček…

Nedeljsko jutro je bilo sončno in modrina se je ratezala od obzorja do obzorja. Po zajtrku, potem ko smo končali zelo močno in zelo resno debato in poravnali stroške, smo si oprtali ruksake in spet krenili na pot – nazaj proti Rogli. Naš prvi postanek je bil spomenik na Osankarici, kjer je 69 borcev Pohorskega bataljona izgubilo življenje v neenakem boju s premočnim sovražnikom. Zmolili smo zanje in jim želeli večni mir in pokoj. Nekje na sredini poti, na mehki in tapecirani jasi, smo sedli k malici, potem pa zapeli skavtsko pesem MNOGO POTI VODI SKOZI ŽIVLJENJE, PRIJATELJ MOJ……kot uvod v učno uro, v kateri nam je Darko povedal veliko zanimivih stvari o POHORJU, RASTLINSVU IN ŽIVALSTVU, STRUKTURI TAL, NASTANKU TE PLANOTE IN NJENI STAROSTI, VREMENSKIH POGOJIH, NASELJENOSTI IN ŽIVLJENJU, ŠTEVILNIH MOČVIRJIH ter SEKANJU IN POGOZDOVANJU POHORJA. Hvala Darko, bilo je zelo zanimivo! Zaslužil si močan skavtski aplavz.
Nato smo naredili preverbo naše poti in počutja ob predmetih, ki smo jih čisto naključno potegnili iz vrečke: kamni, rogovile, mah, ovitek od čokolade, plastičen del nečesa, vrvica, lubje, … so nam asocirali naše življenje in bivanje, našo skavtsko pot, trdnost naše vere, naše dvome in iskanja, povezanost in razhajanja, …..vsi pa smo si bili edini, da smo se imeli krasno in da bi takšna srečanja in popotovanja morala postati tradicionalna. Šli bi enkrat po Dolenjski, pa po Primorski in Notranjski, obiskali še Belo Krajino in še kakšen del naše ljube domovine. Naslednje naše srečanje pa je romanje na VIŠARJE k Višarski Mariji 7.avgusta. Gremo? Gremo, če Bog da.

Naša pot se je končala na Rogli. Za nami je bilo cca 20 km. Eni smo bili manj utrujeni, drugi bolj, nekaterim se je mudilo v službo, zato je padla odločitev, da bomo naslednjič morda naredili dve trasi poti, eno krajšo in drugo daljšo. Zakaj pa ne ?
Odšli smo vsak na svojo stran, eni bolj, drugi manj utrujeni, nekateri mimogrede še po odličen Kačev med, v srcu pa je odmevala pesem, smeh in zahvala Bogu za ta čudovita dva dneva potepanja po Pohorju …

Ester

Pa še Darkov potopis NA POHORJU 1

Prvo junijsko soboto se je pri kapucinskem samostanu v Celju zbralo več kot 70 odraslih skavtinj in skavtov iz različnih koncev Slovenije. V začetnem krogu smo našteli osem različnih skavtskih rutic. Razlog za druženje je bilo praznovanje desetletnice delovanja bratovščin Celjske zverinice ter Mravljice in mravljinci iz Šentjurja. Z nami so bili seveda tudi Divji risi – varovanci in skavti iz CVD Golovec, ki v zadnjih letih dajejo poseben pečat delovanju celjske bratovščine.

Udeleženci so se v skavtskem izzivu po celjskem mestnem gozdu preizkusili v nekaterih veščinah (poznavanje obeh bratovščin, zdravilnih zelišč, ognjev, prve pomoči, orientacije, merjenje debeline največjega drevesa v mestnem gozdu brez uporaabe metra). Zgodovino obeh bratovščin so si lahko ogledali v priložnostni skavtski razstavi. Pri skavtski maši v cerkvici Sv. Miklavža nad Celjem smo se Gospodu zahvalili za vse lepe dogodivščine preteklih let, pa tudi za preizkušnje in stranpoti. ‘Začeti je treba vedno znova’, nas je v nagovoru spodbudil br. Marko, Budni medved, se ne ozirati nazaj in iskati vedno nove poti v služenju.

Po maši smo nadaljevali druženje ob pogovoru in prigrizku ter ga sklenili s prepevanjem in igrami ob tabornem ognju, katerega smo pripravili mladi skavti Knežjega stega Celje 1. Naj Gospod še dolgo blagoslavlja obe bratovščini v prizadevanju vsakega posameznika za osebno rast in služenju skupine v prepoznavanju potreb v svojem okolju.

Tule je Darkovo poročilo 10 let Celjskih zverinic in Mravljic iz Šentjurja

Letos smo se bratovščina Celjskih zverinic odpravili na zimovanje k Sveti Ani v Haloze. Ker se je vse skupaj odvijalo za časa pusta, so bile maske naša rdeča nit. Čeprav smo si dali precej opravka s pustnimi maskami in s pustnim veseljem, smo si v duhovnem delu dali opravka predvsem z drugačnimi vsakodnevnimi maskami. To so tiste maske, ki jih nehote ali hote imamo nastavljene na obrazu, s katerimi sebi ali drugim bogatimo življenje ali pa ga grenimo.

V soju prvih večernih zvezd smo prispeli k Sveti Ani. V mraku smo opazovali sosednje griče in ugotavljali na kako lep košček naše domovine smo ponovno prispeli. Za uvod v petkov duhovni večer smo prvo na kartonske krožnike narisali maske, ki so predstavljale neki lik, osebo ali razpoloženje. Prav vsak je moral drugim predstaviti svojo masko s pantomimo. Sledila je zgodba o Janezu, mestnem pomembnežu, ki je šel k slikarju, da ga naslika. Ker z naslikanim ni bil zadovoljen, je slikar moral tako dolgo slikati slike, dokler ni bila narejena po njegovih željah. Ko je Janez predstavil sliko prijateljem in sorodnikom, je naletel na posmeh, saj ni bil takšen, kakor je v resnici. Odšel je nazaj k slikarju, da ga ponovno nariše takšnega kot prvič. Janez je spoznal, da je v resnici drugačen, kakor je misli o sebi.

Sobotno dopoldne je bilo namenjeno “fašenku” v Cirkulanah. Čeprav je to malce večja vas, nas je pustni karneval prijetno presenetil s številom pustnih mask in izvirnih pustnih skupin. Poleg tradicionalnih mask z Dravskega polja in Haloz, kot so korent, orači, kopjaši, pokači, itd, smo v povorki videli tudi žabjo svatbo, palčkovo godbo, srednjeveško gostilno pri Markovem levu, lokvanje in kačje pastirje, Nodije, perice in kovače, bio-plinarno, vinogradnike, ki namesto trte sadijo koko. Tudi brez gradbenih afer ni šlo. V spremstvu brhkih milic so na zaslišanje pripeljali oba gradbena barona Ivana in Hildo, socialna kuhinja karitasa in rdečega križa pa je ob bučni balkanski glasbi pekla dobrote z žara za sestradane delavce STC-ja in Vegrada. Ugotovili so tudi, da v Cirkulanah še vsaj 10 let ne bodo videli Cirkulanskih dvorov, haloške avtoceste in predora v Markovce.

Po kosilu smo ponovno imeli temo o maskah. Br. Klemen nam je predstavil tisto drugo človeško vsakodnevno plat mask, maske naših osebnih značilnosti, karakterjev, razpoloženja. Te maske so lahko dobre ali slabe. Dobro je, če so te maske dobre, slabo pa, če uporabljamo slabe maske. Če uporabljamo dobre maske, morajo biti te iskrene, ker le tako lahko izražamo resnično naše dobre namene. So pa primeri, ko si lahko v težkih in neprijetnih situacijah nadenemo lepe maske. To ni nikakršna neiskrenost, ampak je to znak naše dobre volje, potrpežljivosti in naše srčne kulture. Vendar je to težko in je potrebno veliko samoobvladovanja.

Sledila je sv. maša v cerkvici Sv. Ane. Pri pridigi je br. Klemen še posebno izpostavil zgodbo o materi, ki je bila hvaležna Bogu, da ni uslišal njene prošnje, da bi hudo bolni sin ozdravel in ne umrl. Zgodilo se je ravno nasprotno. Vendar je prav sinova bolezen in kasneje smrt zbližala odtujena starša ter se je mož po dolgih letih vrnil k svoji ženi. Nauk te zgodbe je, da hude preizkušnje ne pomenijo, da nas je Bog zapustil. Bog je takrat še posebno z nami. Prav Bog je tisti, ki nas lahko ponovno dvigne in nas zbliža.

Zvečer so nas obiskali odrasli skavti s Ptuja. Sam prečastiti cesar Julij Cezar s svojimi petovijskimi podaniki nas je prišel pozdravit. Za razvajanje sladkih okusov so s seboj prinesli še flancate. Za prijetnejše vzdušje smo z nenavadnimi rekviziti – baloni odigrali skeče. Po končanih skečih se je pa zgodilo nekaj nepričakovanega. Naenkrat je nekdo svoj balon odbil od sebe, nato še eden in kot bi trenil, je nastala prava balonijada. Baloni so frčali po zraku, po tleh, balone se je brcalo, odbijalo in nabijalo vse povprek dokler ni bil počen zadnji balon. V nas se je prebudila tista otroška igrivost, ki jo odrasli z leti izgubimo. Hvala Ptujčanom za obisk, da so nam tako zelo popestrili sobotni večer.

Nedeljsko jutro smo pričeli s sv. mašo. Značilnost te maše je bilo tudi naše sodelovanje. Sv mašo je pričel br. Klemen z veličastnim uvodom. Poudaril je lepoto nedeljskega jutra, pomembnost gospodovega dne, slavljenje in hvaljenje Gospoda, ki naj bo v čast Boga in naše veselje. Poleg branja beril in petja smo daritev obogatili še s spontanimi prošnjami, s prečudovitimi uvodi v Oče naš in pozdrav miru Stane in Boža, iskrene so bile tudi zahvale.

Po zajtrku smo si v refleksiji izmenjali naše občutja in doživetja našega zimovanja. V en glas smo se strinjali, da so ti trije dnevi prehitro minili, da smo se imeli lepo ter da smo bogatejši tudi za nova duhovna spoznanja o naših maskah. Tistih maskah, o katerih se moram sami odločati, ali bomo nosili dobre ali slabe maske, da si bomo nadeli dobre maske in sneli slabe.