Kakor vsako leto, smo tudi letos taborili v Savudriji. Takole je opisala Angelca:
Savudrija – vzeli smo jo kar za svojo, saj smo se že osmič podali na tabor v ta kraj.
Leto je res hitro na okoli in zopet je prišel čas, da organiziramo letni tabor bratovščine celjskih zverinic. Tako smo se v petek 2. septembra v dopoldanskih urah podali na pot. Vreme je bilo kot naročeno, sončno in toplo.
Lani smo se družili z namenom, da ohranimo vezi med seboj. Letos pa smo želeli narediti korak dalje. Skozi duhovnost in pogovore smo iskali naše poti za naprej. Veseli smo bili, ker je bil z nami duhovni vodja br. Marjan, tako da smo se bogatili tudi z božjo besedo in sv. mašo, katero smo imeli pod borovci v našem taboru.
Duhovne misli smo črpali iz knjige Kalila Gibrana »Jezus, sin človekov«, iz katere smo prebrali nekaj zgodb. V teh zgodbah nastopajo Jezusovi sodobniki in nam pripovedujejo o njem. Nam so zgodbe o Jezusu pripovedovali evangelist Matej, veliki duhovnik Kajfa, Simon iz Cirene in Marija Magdalena, vsak iz svojega zornega kota. Jezus tudi nas kakor svoje učence sprašuje: Kaj pa ti praviš, kdo sem jat zate?
Geslo našega tabora je bilo »Stopimo korak naprej«. Pri tem je pomembno, da si znamo odgovoriti na gornje vprašanje in da skušamo vsako stvar, dogodek… pogledati tudi z druge strani. Pri tem so nam na taboru pomagale pravljice o Rdeči kapici, Janku in Metki ter Sneguljčici, pripovedovane s strani negativnih likov pravljic (volka, čarovnice, mačehe), v katere smo se skušali vživeti, torej jih pogledati z druge strani.
Prvi večer nam je Dita prebrala pravljico o Rdeči kapici, v soboto zvečer pa smo se razdelili v dve skupini. Ena skupina je imela pravljico o Sneguljčici in je bilo treba pripovedovati kakor, da bi vso dogajanje govorila hudobna kraljica. Zelo doživeto je o tem pripovedovala Katarina. Kako je bila videti pravljica skozi njene oči. Druga skupina pa je imela pravljico Janko in Metka, glavno vlogo pa je imela čarovnica. V pripovedovanje smo se dodobra vživeli.
Vreme je bilo zares lepo, sončno in morje zelo toplo. Zato smo izkoristili veliko časa tudi za kopanje.
V nedeljo zjutraj smo se zbrali pri sv. maši in prisluhnili nedeljskemu nagovoru br. Marjana. Po obilnem zajtrku smo še izkoristili čas za kopanje. Pred odhodom smo imeli še refleksijo. Kljub temu, da nas je bilo malo in da smo pogrešali vsakega izmed naših v bratovščini, smo strnili tri dni v eno: bilo je lepo, počutili smo se povezane med seboj, bili smo zadovoljni. Imeli smo vse: duhovnost, druženje in seveda kopanje.
V upanju, da smo storili korak naprej, smo se razšli z obljubo, da se prihodnje leto zopet zberemo na letnem taboru, če ne v Savudriji, pa kje drugje, samo da bo zraven morje in da se nam bodo lahko pridružili tudi tisti, ki letos iz raznih razlogov niso mogli z nami.
Tule pa je še Darkova fotoreportaža: Savudrija 2011-prispevek , slike pa so v fotogaleriji.