…. V ENI ROKI NOSIM PAL’CE, V DRUGI ROKI SKAVTSKI SMEH…
Vabilo, ki ga je poslal Darko, je bilo zanimivo, želja po odkrivanju Pohorja na skavtski način velika, prijavljena družba prijetna, prenočevanje na Osankarici ugodno, … zato ni bilo dvoma, da bo POHOD PO POHORJU uspel. Pa sva se prijavila tudi midva in šla.
Dobili smo se na Rogli v mrzlem in meglenem sobotnem jutru, nas devet iz štirih bratovščin. Zanimiva druščina. In prvo VELIKO PRESENEČENJE: srečanje s skavti iz Libije, ki bivajo na Pohorju! Njihov vodja nas je prepoznal po rutkah in pristopil k nam. Po kavi in čaju v topli STARI KOČI smo ob cerkvi (škoda, da je bila zaprta !) začeli naš pohod. Z molitvijo v krogu in s priporočilom, da bi znali začutiti božjo bližino, sprejemati drug drugega in opazovati naravo. Dobili smo nalogo, da na poti najdemo nekaj, kar nas bo nagovorilo in to spravimo v žep.
In smo šli. Po mehko tapecirani poti, mimo številnih velikih mravljišč, skozi pohorske goščave, preko pohorskih travnikov, ob močvirjih, malo po stezi, malo skozi blato in mimo blata, (ugotovili smo, da te iz dr…. ups iz blata ne potegne niti akademsko znanje …), mimo KOČE NA PESKU, do KOČE NA KLOPNEM, kjer je bil naš prvi postanek za malico. Iz nahrbtnikov je romalo na skupno mizo veliko skavtskih dobrot, Noge še niso bile utrujene, veselje je bilo popolno in srce je vriskalo v pesmi in domislicah, ki so nam zvabile nasmeh na usta in pognale kri po žilah.
Drugi postanek je bil na klopci pred zaprto kočo nekje sredi širnih pohorskih gozdov, kjer smo ob stvareh, ki smo jih našli med potjo, spregovorili o svojih občutkih. Zelo različne stvari so nas nagovorile in se nas dotaknile: droben cvet materine dušice, devet različnih kamenčkov, ki so predstavljali vsakega izmed nas in skupaj zloženi v zanimiv kupček predstavljali našo povezanost, zanimiv košček veje, ki je spominjal na goloba miru, rosne kapljice na travi, ki so vedno znova asocirale na znano pesem: *Bisere imaš v očeh, v soncu se bleščijo*,……, mravlje, ki so nas spremljale vso pot in njihova mravljišča, ki so kazala na njihovo izredno pridnost in požrtvovalnost, smisel za red in organiziranost, drevesna skorja, ki kljubuje viharjem, ….. Še bi govorili, pa nas je pot vabila naprej proti SLAPU ŠUMIK. Pozno popoldne smo ga ( skoraj ) našli in nadaljevali pot do OSANKARICE.
Iz ROGLE smo odšli ob 8h zjutraj in na OSANKARICO prišli ob 8h zvečer. Bravo mi in bravo naše noge !!!! Zdržale so in utrujene od cca 30 km poti tudi bolele…. Vse hudo je bilo pozabljeno, ko je na mizo pred kočo prišel pohorski lonec in smo njegovo slastno vsebino pojedli z velikim užitkom, še bolj pa odlične palačinke !!! Na večerji sta se nam pridružila Franci in Jože + njegov bicikl iz MB bratovščine, njihov šef pa je ostal nekje blizu Šumika….
Čiste in dišeče rjuhe so nas presenetile na pogradih v skupni sobi (pa možnost tuširanja tudi !!!!) in v zaslužen spanec nas je uspavala skupna večerna molitev in Angelček…
Nedeljsko jutro je bilo sončno in modrina se je ratezala od obzorja do obzorja. Po zajtrku, potem ko smo končali zelo močno in zelo resno debato in poravnali stroške, smo si oprtali ruksake in spet krenili na pot – nazaj proti Rogli. Naš prvi postanek je bil spomenik na Osankarici, kjer je 69 borcev Pohorskega bataljona izgubilo življenje v neenakem boju s premočnim sovražnikom. Zmolili smo zanje in jim želeli večni mir in pokoj. Nekje na sredini poti, na mehki in tapecirani jasi, smo sedli k malici, potem pa zapeli skavtsko pesem MNOGO POTI VODI SKOZI ŽIVLJENJE, PRIJATELJ MOJ……kot uvod v učno uro, v kateri nam je Darko povedal veliko zanimivih stvari o POHORJU, RASTLINSVU IN ŽIVALSTVU, STRUKTURI TAL, NASTANKU TE PLANOTE IN NJENI STAROSTI, VREMENSKIH POGOJIH, NASELJENOSTI IN ŽIVLJENJU, ŠTEVILNIH MOČVIRJIH ter SEKANJU IN POGOZDOVANJU POHORJA. Hvala Darko, bilo je zelo zanimivo! Zaslužil si močan skavtski aplavz.
Nato smo naredili preverbo naše poti in počutja ob predmetih, ki smo jih čisto naključno potegnili iz vrečke: kamni, rogovile, mah, ovitek od čokolade, plastičen del nečesa, vrvica, lubje, … so nam asocirali naše življenje in bivanje, našo skavtsko pot, trdnost naše vere, naše dvome in iskanja, povezanost in razhajanja, …..vsi pa smo si bili edini, da smo se imeli krasno in da bi takšna srečanja in popotovanja morala postati tradicionalna. Šli bi enkrat po Dolenjski, pa po Primorski in Notranjski, obiskali še Belo Krajino in še kakšen del naše ljube domovine. Naslednje naše srečanje pa je romanje na VIŠARJE k Višarski Mariji 7.avgusta. Gremo? Gremo, če Bog da.
Naša pot se je končala na Rogli. Za nami je bilo cca 20 km. Eni smo bili manj utrujeni, drugi bolj, nekaterim se je mudilo v službo, zato je padla odločitev, da bomo naslednjič morda naredili dve trasi poti, eno krajšo in drugo daljšo. Zakaj pa ne ?
Odšli smo vsak na svojo stran, eni bolj, drugi manj utrujeni, nekateri mimogrede še po odličen Kačev med, v srcu pa je odmevala pesem, smeh in zahvala Bogu za ta čudovita dva dneva potepanja po Pohorju …
Ester
Pa še Darkov potopis NA POHORJU 1