Author Archives: Preudarna voukulja

Še en poletni dogodek je za nami: tretjo julijsko nedeljo smo po jutranji maši pred vročino pobegnili v Logarsko dolino. Udeležba je bila kar dobra: 11 zverinic z br. Marjanom in s. Grazyno.

Z avtomobili smo se popeljali do parkirišča na začetku Logarske doline, nato pa smo se podali po lepo urejeni naravoslovno – etnografski poti, ki vodi po gozdu najprej ob potočku Črna, do koče pod slapom Rinka oz. prav do slapa in še dalje do Okrešlja. Mi smo uspeli priti do planinskega doma, saj je bila sestava udeleležencev in njihove telesne zmogljivosti različne in smo se prilagodili vsem. Dve pohodnici smo del poti peljali z avtomobilom. Med potjo smo klepetali, si ogledovali zanimivosti (izvir Črne, oglarska koča, melišče, lovska preža, tibetansko govedo,…) ter prebirali table z opisom rastlinstva in živalstva in drugih zanimivosti ob poti. Na začetku poti smo se morali izogibati udeležencem maratona, ki je prav takrat delno potekal po tej poti. Seveda smo glasno spodbujali  vsakega posameznika in občudovali njihovo vstrajnost. Po izdatnem okrepčilu iz lastnih nahrbtnikov pri koči planiskega društva smo se po isti poti vrnili k avtomobilom.

Nameravali smo se popeljati po panoramski cesti nad Logarsko dolino do Solčave in si privoščiti še kislo mleko na eni od gorskih turističnih kmetij, pa je prav takrat potekalo kolesarsko tekmovanje preko Pavličevega sedla in je bila cesta za avtomobile zaprta. Tako smo se počasi odpravili proti domu in si v Solčavi privoščili še kavo ter malo poklepetali.

Bil je lep izlet, prav prijalo nam je iz savne v Celju zbežati v prijetno svežino Logarske doline. Kam gremo naslednjič?

… je bil moto letošnjega druženja Celjskih zverinic na našem 9. letnem skavtskem taboru v Savudriji, ki je potekalo od 21. do 23.6.2013. Utaborili smo se na našem stalnem prostoru v kampu Veli Jože in s pomočjo skavtskih prijateljev postavili šotore. Najprej smo prispeli v tabor Vojko, Nataša in nato še Darko, Mojca, Mitja in jaz, ostali so se nam pridružili kasneje.

Po dogovoru na pomladanskem svetu bratovščine smo letos skušali utrjevati notranje vezi v bratovščini, kjer je prijateljstvo gotovo na prvem mestu. Prijateljstvo nam je potrebno, kajti brez tega si izgubljen, kakor pravi tudi Andrej Šifrer v svoji pesmi Za prijatelje si je treba…

Iz naše bratovščine se nas je letošnjega tabora udeležilo devet članov in naš duhovni vodja br. Marjan. Z nami pa so bili tudi Tadej, Sara in Iva Vita. Žal se nas je udeležilo manjše število in pogrešali smo vsakega iz bratovščine.

V petek smo se do 20. ure zbrali v večini, nekaj pa jih je prišlo v soboto dopoldan. Dita se je dobro pripravila na to temo. Najprej smo pripravili začetni krog, Dita pa nas je uvedla v temo našega druženja. Po uradnem uvodu smo imeli prijetno druženje pozno v noč.

V soboto se je dan pričel z jutranjo molitvijo, po njej pa smo se okrepčali pri skupnem zajtrku in s pitjem kavice, da smo se do dobra prebudili in pričakali prihod ostalih. Dan je potekal sproščeno v res prijateljskem vzdušju. Ob petju himne »Naj skavtski duh kraljuje… smo pozdravili dvig naše zastave, ki je v vetru veselo zaplapolala nad našimi glavami. Ker je bilo vreme prijetno in je sonce prav pošteno grelo, smo se odpravili na kopanje in uživali v toplem morju. Dita in Nataša pa sta odšli po nakupu za skupno kosilo.  Kar prehitro je prišel večer. Po večerji smo se zbrali v krogu in Dita, Preudarna volkuljanam je pripravila igro – nariši skritega prijatelja in napiši njegove dobre lastnosti. V klobuku so bili lističi z našimi imeni, katerega je vsak vzel enega. Bilo je zabavno, ko smo si ogledali karikature, katere so bile tudi izvirne in ugibali kdo bi to bil. Ob 22 uri smo imeli večerno sv. mašo, katero je daroval naš duhovni vodja br. Marjan, nato pa smo se še družili pozno v noč. Preden smo se odpravili k počitku, smo imeli še molitev. Zahvalili smo se Gospodu, da smo lahko skupaj s prijatelji v naravi, ob šumenju borovcev in morja in da lahko skupaj s sv. Frančiškom vzklikamo zahvalo za to čudovito stvarstvo, ki nas obdaja in da imamo čas drug za drugega.

Večer smo nadaljevali s prijetnim druženjem pozno v noč, vendar nismo nikogar motili okoli nas (kamp je bil namreč prazen). Tu smo kraljevale celjske zverinice. Naslednje jutro smo se prebujali ob prijetnem kikirikanju petelina, ki se je pričel oglašati že ob peti uri, na borovcih pa so se oglašale ptice.

V nedeljo zjutraj smo imeli najprej sv. mašo in to na prostem ob šumenju borovcev in tako bili bližje božjemu stvarstvu. Ja, nekaj najlepšega je to, ko si predan naravi, ko v zgodnjem jutru zaslišiš pesem ptic, ki se skrivoma oglašajo v krošnjah borovcev. Po daritvi sv. maše smo si pripravili skupni zajtrk in ob pitju kavice, katero nam je pripravila Mojca, poklepetali in se odpravili na kopanje. Pred odhodom smo imeli refleksijo in vsak je povedal svoje mnenje, svoj vtis z našega skupnega druženja. Lepo nam je bilo, prehitro je minilo in če nam bo dano, se bomo prihodnje leto dobili ob 10-letnici našega prihoda v Savudrijo.

Angelca, Velikodušna sinička

S prijatelji Divjimi risi, varovanci CVD Golovec smo tretjo junijsko nedeljo sklenili skavtsko leto s sprehodom ob ribniku Vrbje. Najprej smo na žalskem pokopališču obiskali grob njihove kolegice Maruše, ki jih je nenadoma zapustila lansko jesen. Prižgali smo svečko in zmolili zanjo očenaš. Na pokopališču je sonce močno peklo, zato smo se hitro odpravili proti ribniku Vrbje blizu Žalca.

V vročem nedeljskem popoldnevu je še kako prijal sprehod v prijetni senci okrog ribnika. Opazovali smo ribe, poslušali različne ptice in občudovali race in labode. Med potjo smo tudi telovadili, se šalili in pogovarjali ter prebrali vse table  ob lepo urejeni poti okrog ribnika, o rastlinah in živalih, zlasti o vpticah, ki jih je mogoče tu videti. Ob poti je bilo tudi lepo razpelo, katerega si je slepi Marjan ‘ogledal’ s tipanjem.

Seveda nobeno naše druženje ne mine brez kave. Ob njej smo si privoščili se piškote iz nahrbtnika, še malo poklepetali in zraven opazovali še družino ponijev. Razšli smo se z obljubo, da se gotovo spet srečamo v  septembru.

Našega skavtskega prijatelja Iztoka je že pred nekaj meseci doletela težka bolezen, zato smo njegovi prijatelji zadnjo majsko soboto priskočili na pomoč njegovim ostarelim staršem pri spravilu drv. Dež ni preprečil naše vneme in na koncu smo bili vsi utrujeni, vendar zadovoljni z opravljenim delom.

Kadar človek stori dobro delo, ne da bi mu bilo treba, se Bog ozre navzdol, se nasmehne in pravi:
“Že samo za ta trenutek je bilo vredno ustvariti svet!”  (Talmud)

V  bratovščini smo se odločili od besed preiti k dejanjem. Iztok je že od konca februarja v bolnici in vsi upamo, da se bo kmalu pozdravil. Medtem pa delo na njegovi domačiji stoji, njegova starša, tudi precej bolehna, pa uspeta opraviti le najnujnejše. Zato smo se v bratovščini odločili za delovno akcijo spravila drv. Zaradi ledoloma v lanskem letu, je v bližnjem gozdu precej dreves podrtih. Iztok jih je sam še uspel razžagati na manjše dele, ne pa tudi izvleči in oklestiti in spraviti domov. To smo storili mi.

Na načrtovani dan je deževalo in tudi vremenska napoved ni bila nič kaj obetavna. Vseeno smo se odpravili na pot v upanju, da bomo lahko kaj naredili. Res se je razvedrilo in opoldne je celo posijalo sonce. Tako sta dva  z motorkama žagala debla na še manjše dele, ostali pa smo klestili veje,  vlačili in nosili kose debel na ravnino in jih nato nalagali na manjšo prikolico, s katero so drva odpeljali na domačijo. Popoldne je spet začelo močno deževati, zato dela nismo uspeli dokončati. Vseeno pa smo bili zadovoljni z opravljenim delom in prijetno utrujeni v zavesti, da smo storili nekaj dobrega.

Celjske zverinice in Divji risi smo že več kot deset let prijatelji. Radi se tudi kam skupaj odpravimo. Tokrat nas je avtobus popeljal v Olimje, na Jelenov greben, v Bizeljsko in Brestanico. Bilo je prijetno, sproščeno in veselo kot vedno. Preberite si zapis izleta skozi oči Angelce Velikodušne siničke in risinje Damjane.  Pa oglejte si tudi slike v naši fotogaleriji.

Odrasli skavti Celjske zverinice smo pod vodstvom Dite, Preudarne volkulje pripravili izlet, na katerega smo povabili Divje rise, varovance CVD Golovec v Celju. Zbudili smo se v deževno nedeljsko jutro 5. maja, ki pa nam ni pokvarilo napovedanega izleta. Sicer pa skavt ne pozna slabega vremena. Na izlet smo se podali 16 odraslih in 17 divjih risov. Ob 7. uri smo se odpeljali izpred Mercatorja do Ljubečne, kjer sem pobrali še ostale Divje rise in nato krenili proti Podčetrtku.

Med vožnjo nas je Dita seznanila, kako bo potekal izlet, vmes pa smo tudi veliko prepevali. Odpeljali smo se v Minoritski samostan Olimje, kjer smo se udeležili sv. maše z ostalimi domačini, ki jo je vodil p. Ernest. Poudaril je, da vera brez dobrih del ni prava vera in omenil nas odrasle skavte, ki smo varovancem CVD Golovec polepšali dan. Po končani maši smo se zbrali v kapeli z oltarjem s sliko Gospe iz Čenstohove na Poljskem. Sestra Grazyna nam je pripravila kratko razlago o Mariji. Tu smo imeli kratke šmarnice z Marijinimi litanijami in šmarničnima pesmima ‘Spet kliče nas venčani maj’ in ‘Ti, ki si prinesla sonce’, seveda s pomočjo Tadeja na kitari.  Nato smo se podali v sobo z imenom Betanija, kjer smo se malo okrepčali s kavico in piškoti. Marjan je zaigral na harmoniko in nekateri so celo zaplesali. Kako lepo je bilo videti Divje rise, ki so zelo uživali v plesu in petju. Ker smo bili v Olimju, nismo mogli mimo tega, da ne bi obiskali tudi  čokoladnico, ki leži nasproti samostana. Lastnik čokoladnice nam je razložil, kako in iz česa izdelujejo čokolado. Kdor si je želel, si je lahko kupil kakšno čokolado. Pot v čokoladnico nas je vodila tudi mimo zelo lepo urejenega samostanskega botaničnega vrta s preko 200 različnih zdravilnih zelišč.

Dež je bil še vedno naš zvesti spremljevalec, vendar smo se vseeno odločili in se zapeljali na Jelenov greben, kjer se pasejo jeleni in košute na ogromnem ranču. Videli smo košute, ki so brez strahu prišle celo v našo bližino. Moram omeniti, da smo imeli zelo prijaznega šoferja z imenom Matej, ki nas je varno vozil iz kraja v kraj. Odpeljal nas je na Bizeljsko, kjer na koncu idilične doline, obdane z vinogradi in gozdiči listavcev v Stari vasi stoji Turistična kmetija Pudvoi. Prijazni lastniki te kmetije so nas zelo lepo sprejeli. Tukaj smo imeli kosilo, dobro obaro in njihovo specialiteto ajdovo pogačo, zraven pa pili doma narejeni jabolčni sok. Ogledali smo si tudi repnice, kjer zorijo vina. V vseh treh repnicah, ki so izkopane globlje v zemljo, hranijo doma pridelana buteljčna vina. Kmetija stoji res na lepem kraju, kjer jo obdajajo gozdovi in vinogradi. Nekateri so vina tudi degustirali

Ob odhodu smo se odločili, da se vračamo domov skozi Posavje in sicer z namenom, da se ustavimo v Brestanici in obiščemo romarsko Marijino cerkev. Počastili smo Marijo s pesmijo, Dita pa nam je s prižnice prebrala zgodovino cerkve. Pot nas je nato vodila preko Sevnice, Zidanega mostu, Laškega in nato do Celja. Kljub dežju je dan kar prehitro minil. V avtobusu se je veliko prepevalo. Divji risi pa so si zaželeli, da bi kmalu zopet ponovili podoben izlet. Z nami jim je bilo lepo, resnično so uživali. Kaj je lepšega kot to, da tem našim Divjim risom ponudiš roko in s tem potrdiš, da si mu prijatelj. S tem jih osrečiš. Z nasmehom in objemom ti pokažejo, kako so hvaležni. Ne samo njim, tudi nam je dan kar prehitro minil.  Za konec nismo pozabili zapeti še naše himne ‘Vsakdo mora imeti prijatelja’. Z obljubo divjim risom, da se bomo kmalu podali še na kakšen izlet, smo se prijateljsko razšli.

Angelca, Velkodušna sinička

V mescu maju smo se odpravili na izlet s skavti. Šli smo v Olimje. Tam smo videli veliko zanimivih stvari. Bilo nam je dano, da smo se udeležili svete maše. Po maši smo šli še h kipu Marije. Tam smo nekaj zapeli in skupaj zmolili. Brez okrepčila ni šlo, saj se nam je luštalo kave in malice. Hitro so nam jo skuhali, prišla je še harmonika in kljub deževnemu dnevu je bilo med nami polno veselja, plesa in petja. Preden smo odhajali, je nekaterim zadišalo po čokoladi in šli so ponjo. Potem smo se peljali na Jelenov greben. Bila sem radovedna, kje je kakšna srna. Zagledala sem jo in jo slikala. Bil je čas kosila in šli smo na Bizeljsko na turistično kmetijo. Vsi zadovoljni po dobrem kosilu so šli nekateri še na degustacijo vina. Ni še bilo konec dneva, saj smo šli še v Brestanico, kjer je Marijina božja pot. Tam smo izvedeli nekaj novega o cerkvi, pa tudi molitve ni manjkalo.

Prišel je čas za vrnitev domov. Na avtobusu smo  spet peli. Za konec so bile izražene še pohvale in zahvale z željo, da bi naslednje leto spet  imeli podoben izlet kot letos. Čeprav smo naročili sonce, je bil deževen dan, mi pa smo bili veseli in dobre volje. Hvala vsem skavtom, ki so nas napolnili z energijo s svojo toplino, smehom, humorjem in glasbo.

Damjana

Že celo poletje smo se spravljali v hribe. Načrtovali smo dvodnevni pohod po Trnovskem gozdu, pa v Julijce, morda na Bovško. Nazadne pa smo se uspeli uskladiti le za enodnevni izlet, ki je postal romanje na Sv. Višarje in Belopeška – Mangrtska jezera. Sedem zverinic in dve sestri FMM je bila druščina, ki se je v soboto, 4.avgusta le odpravila na pot.

Že prvi postanek za osvežitev s kavico na počivališču gorenjske avtoceste je obetal, da bomo preživeli lep dan. Ob vznožju žičnice na Sv. Višarje pa je bilo razpoloženje že ‘na višku’, posebno ob zapletu z iskanjem Lidijine vozovnice. Sv. Višarje so bile v oblakih, ki pa so se ob koncu trojezične sv. maše, kjer smo seveda zavzeto sodelovali s prebiranjem in petjem, že razkadili. Višarska Mati Božja nas je duhovno okrepila in nagradila s čudovitimi razgledi na okoliške vršace. Začeli so se oglašati naši prazni želodčki, zato smo poiskali ‘skavtsko gostilno pod milim nebom’, namreč prostor na travi, kjer smo odprli nahrbtnike in drug drugega pogostili z dobrotami. Prav ničesar ni manjkalo, postrežba je bila popolna. Seveda se je zaplet z vozovnicami ponovil tudi na povratku, tokrat je zanj poskrbela s. Grazyna, ki se je hotela peljati v dolino kar z romarsko podobico.

Naslednji cilj našega romanja so bila Belopeška -Mangrtska jezera. Parkirali smo v bližini zgornjega jezera in se najprej okrepili z opoldansko kavico in Zinkino potico. Sledilo je raziskovanje – pohod okrog deviško čistega jezera, s čudovitimi pogledi na okoliške gore, jezerske zalivčke,…kjer tišina šepeta… Dve utrujeni popotnici pa sta ta čas raje zadremali ob jezeru. Po vrnitvi s sprehoda smo spet odprli nahrbtnike, vsebino dopolnili še z zalogami iz avtomobilskih prtljažnikov (menda je bil Volkov brez dna) in se okrepili za pot proti domu. Seveda smo se prej še pošteno naklepetali, nasmejali in uživali v medsebojnem druženju.

Zadnji skupni postanek na poti je bil v Ratečah, kjer je prednost na cesti skoraj ‘izsilil’ sprevod krav, ki so se vračale s paše. Res enkraten je bil pogled nanje – kaj takega res ne vidiš vsak dan. Obiskali smo prijateljico s. Grazyne, v bližnji gostilni pogasili žejo, si ogledali lepo urejeno vas s čudovitimi rožami na vsakem oknu in se odpeljali proti domu. Bil je to res lep dan, Bogu hvala zanj! Boš naslednjič z nami tudi ti?