… je bil moto letošnjega druženja Celjskih zverinic na našem 9. letnem skavtskem taboru v Savudriji, ki je potekalo od 21. do 23.6.2013. Utaborili smo se na našem stalnem prostoru v kampu Veli Jože in s pomočjo skavtskih prijateljev postavili šotore. Najprej smo prispeli v tabor Vojko, Nataša in nato še Darko, Mojca, Mitja in jaz, ostali so se nam pridružili kasneje.
Po dogovoru na pomladanskem svetu bratovščine smo letos skušali utrjevati notranje vezi v bratovščini, kjer je prijateljstvo gotovo na prvem mestu. Prijateljstvo nam je potrebno, kajti brez tega si izgubljen, kakor pravi tudi Andrej Šifrer v svoji pesmi Za prijatelje si je treba…
Iz naše bratovščine se nas je letošnjega tabora udeležilo devet članov in naš duhovni vodja br. Marjan. Z nami pa so bili tudi Tadej, Sara in Iva Vita. Žal se nas je udeležilo manjše število in pogrešali smo vsakega iz bratovščine.
V petek smo se do 20. ure zbrali v večini, nekaj pa jih je prišlo v soboto dopoldan. Dita se je dobro pripravila na to temo. Najprej smo pripravili začetni krog, Dita pa nas je uvedla v temo našega druženja. Po uradnem uvodu smo imeli prijetno druženje pozno v noč.
V soboto se je dan pričel z jutranjo molitvijo, po njej pa smo se okrepčali pri skupnem zajtrku in s pitjem kavice, da smo se do dobra prebudili in pričakali prihod ostalih. Dan je potekal sproščeno v res prijateljskem vzdušju. Ob petju himne »Naj skavtski duh kraljuje… smo pozdravili dvig naše zastave, ki je v vetru veselo zaplapolala nad našimi glavami. Ker je bilo vreme prijetno in je sonce prav pošteno grelo, smo se odpravili na kopanje in uživali v toplem morju. Dita in Nataša pa sta odšli po nakupu za skupno kosilo. Kar prehitro je prišel večer. Po večerji smo se zbrali v krogu in Dita, Preudarna volkuljanam je pripravila igro – nariši skritega prijatelja in napiši njegove dobre lastnosti. V klobuku so bili lističi z našimi imeni, katerega je vsak vzel enega. Bilo je zabavno, ko smo si ogledali karikature, katere so bile tudi izvirne in ugibali kdo bi to bil. Ob 22 uri smo imeli večerno sv. mašo, katero je daroval naš duhovni vodja br. Marjan, nato pa smo se še družili pozno v noč. Preden smo se odpravili k počitku, smo imeli še molitev. Zahvalili smo se Gospodu, da smo lahko skupaj s prijatelji v naravi, ob šumenju borovcev in morja in da lahko skupaj s sv. Frančiškom vzklikamo zahvalo za to čudovito stvarstvo, ki nas obdaja in da imamo čas drug za drugega.
Večer smo nadaljevali s prijetnim druženjem pozno v noč, vendar nismo nikogar motili okoli nas (kamp je bil namreč prazen). Tu smo kraljevale celjske zverinice. Naslednje jutro smo se prebujali ob prijetnem kikirikanju petelina, ki se je pričel oglašati že ob peti uri, na borovcih pa so se oglašale ptice.
V nedeljo zjutraj smo imeli najprej sv. mašo in to na prostem ob šumenju borovcev in tako bili bližje božjemu stvarstvu. Ja, nekaj najlepšega je to, ko si predan naravi, ko v zgodnjem jutru zaslišiš pesem ptic, ki se skrivoma oglašajo v krošnjah borovcev. Po daritvi sv. maše smo si pripravili skupni zajtrk in ob pitju kavice, katero nam je pripravila Mojca, poklepetali in se odpravili na kopanje. Pred odhodom smo imeli refleksijo in vsak je povedal svoje mnenje, svoj vtis z našega skupnega druženja. Lepo nam je bilo, prehitro je minilo in če nam bo dano, se bomo prihodnje leto dobili ob 10-letnici našega prihoda v Savudrijo.
Angelca, Velikodušna sinička