Category Archives: Naše dogodivščine

Kristus je vstal, kakor je rekel.

Veselimo se!

Blagoslovjene velikonočne praznike želimo vsem skavtskim prijateljem in obiskovalcem naše spletne strani.

Na soboto 14. marca smo skavti bratovščine Celjskih zverinic imeli križev pot v Tremerjah. K tej pomembni postni pobožnosti so se nam pridružili še odrasli skavti iz Šentjurja. V prelepem skavtskem vzdušju je naših 5 uric druženja še prehitro minilo.

Križev pot v Tremerjah

Na poti do Tremerij
Ob 17.00 uri smo se zbrali Na bregu pri kapucinskem samostanu. Prisrčnim pozdravom s skavtskimi sosedi je sledil krog, da se seznanimo še z zadnjimi navodili našega srečanja. Za srečno pot smo tudi zmolili skavtsko molitev. Ker je bilo tega dne lepo toplo vreme, smo se spomnili na prebujajoče komarje in z njimi tudi z glasnim ”auvom” razdrli krog.

Krenili smo na sprehod do Tremerij. Pot nas je vodila po Bregu do Polul, kjer smo preko mosta skrenili na desni breg reke Savinje, in nato nadaljevali pot vse do mosta pri Tremerjah, kjer smo pa ponovno prešli na levo stran reke Savinje. Tam smo prečkali glavno cesto proti Laškemu in po nekaj stotih metrih smo bili končno v Tremerjah. Med potjo smo ob prijetnem kramljanju uživali v večernem toplem soncu in občudovali okoliško hribovje. Še posebej Šentjurčane sta navdušila pogleda na Stari grad in Miklavški hrib, ki delujeta mnogo bolj mogočno, kakor z mestne strani.

Ogled muzejčka
Prijazen domačin g. Draksler Franci nas je povabil v svoj muzejček. G. Franci je strasten zbiratelj starin. Ker je škoda, da bi te odlično ohranjene starine šle v pozabo, je v manjšem gospodarskem poslopju uredil muzej. V njem je ogromno predmetov iz okolice Tremerij, s širšega celjskega področja in drugih koncev Slovenije. Na ogled je ogromno kmečkega ročnega orodja, nekaj zanimivih kosov starega predvsem kmečkega pohištva, nekdanjih posod iz kmečke kuhinje, starih listin, pisem, fotografij, slik , itd. Mene je zelo navdušila odlično ohranjena gostilniška omara in v njej zbirka različnih vrst vrčev za pivo. Po oznakah mer za količino se lahko ugotovi iz katerega obdobja in iz katere države izhaja določen vrč. Zanimiva je tudi zbirka steklenic za pivo. Ker je nekoč vsaka pivovarna imela svojo vrsto steklenic, lahko točno veš za katero pivovarno gre in iz katerega obdobja je. Še posebej zanimiva pa je bila steklenica za kraherl, predhodnico današnje kokte. V steklenici je posebna keramična kroglica, ki služi tudi kot zamašek. Od znotraj je steklenica oblikovana tako, da če jo nagneš na ustrezno stran, kroglica pade v vrat steklenice in jo zapre. Zato je bilo pri pitju zelo pomembno kako nagneš steklenico, da ti je pritekla pijača iz nje.

Križev pot
Križev pot se je odvijal v podružnični cerkvici sv. Luka, le nekaj korakov vstran od muzejčka. K križevemu potu so se nam pridružili še naš župnik br. Marjan, ostali skavti in nekaj domačinov. V prijetnem okolju te majhne preproste vaške cerkvice smo se ob branju križevega pota ob vsaki postaji predali tudi razmišljanju o trpljenju našega odrešenika in o smislu trpljenja. Ob poslušanju besed Marijinega križevega pota po Tomislav Ivačiću smo vso kalvarijo Jezusa podoživeli skozi trpljenje njegove in naše nebeške matere Marije. V živo sem si predstavljal, kako jo je prizadelo sinovo trpljenje, na trenutke je morda ona celo bolj trpela kakor Jezus sam. Čigava mati pa ne bi trpela zraven trpečega otroka, še posebej, če je krivo obsojen in poleg nečloveških telesnih bolečin še trpi zasramovanje, zaničevanje, zmerjanje, zanikanje, izdajo, pozabo… . Ta križev pot ni pustil nobenega ravnodušnega.

Po končanem križevem potu nam je domačin g. Rado še na kratko predstavil cerkev. Že leta 1825 so na tem mestu postavili kapelico, ki pa je bila premajhna za redna bogoslužja. Na večletna stalna prigovarjanja je končno leta 1855 Anton Martin Slomšek spodbudil vaščane, k širitvi oziroma dograditvi iz kapelice v cerkev. Dokončno je bila cerkvica zgrajena in blagoslovljena leta 1867.

Agape

Sledil je agape v znameniti in častitljvi sto let stari gostilni Draksler. V posebni sobi, v kateri slike in fotografije prikazujejo Tremerje nekoč, smo še enkrat poprosili g. Franca, da nam nekaj pove o zgodovini kraja.
Tremerje so majhna vasica približno na pol poti med Celjem in Laškim. Dokler ni bila zgrajena nova cesta mimo Tremerij (nadvoz na železnico) je bil kraj dolgo znan le po ozki zelo prometni cesti in po ozkem ter nizkem podvozu pod železnico, ki je bil poplavljen že ob vsakem malce močnejšem deževju. Kljub temu, da kraj danes šteje približno med 60 in 70 človeških duš, se domačini trudijo obdržati nekoč bogato tradicijo kulturnega delovanja. Pred 200 leti je kraj slovel kot vinogradniški kraj z odličnim tremerskim vinom. Leta 1850 je trtna uš privedla do propada vinogradništva. Na to obdobje spominjajo le posamezne brajde in nekaj preš. Kraj je nekoč tudi bil postojanka za flosarje in furmane, vendar je z izgradnjo južne železnice in s prestavitvijo reke Savinje vzhodno od proge izgubil svoj pomen. Tremerje se lahko pohvalijo tudi s svojo opereto Radovana Godca Tremerski dukat. Izvajana je bila samo enkrat v Trbovljah leta 1959. Napisana naj bi bila po domnevno resničnih dogodkih. V srednjem veku naj bi v okoliških hribih strašili ravbarji, ki so občasno ropali tovorne vozove na poti. Ker teh furmanov in domačinov ni nihče vzel v bran, so se po legendi organizirali sami in pregnali te ravbarje.

Za prijetno preživeto popoldne in večer se zahvaljujemo bratovščini Šentjur, saj brez njihovega obiska ne bi bilo tako lepo in veselo. Prav tako se zahvaljujemo tudi domačinoma ga. Ani in g. Radotu za vso skrb glede priprave cerkve za naš križev pot in za njuno pecivo. Prav tako tudi hvala lepa g. Drakslerju za predstavitev muzeja in Tremerij.

Kakor vsako leto, smo tudi v letu 2011 skavtinje in skavti bratovščine Celjskih zverinic ponesli LMB v Zavod CVD Golovec. Tokratna lučka miru je bila nekaj posebnega, saj smo praznovali manjši jubilej. Lučko smo prinesli že desetič. Prav z Lučko miru se je pričelo naše sodelovanje s CVD Golovec. Našemu vabilu so se pridružili tudi naši skavtski sosedje iz bratovščine Danijelovih sov.

Že po običaju so nas skavti z Golovca, ostali stanovalci in zaposleni CVD Golovca nestrpno pričakovali. Geslo LMB 2011 je bilo SVETim za VSE. Slogu primerno smo tudi vstopili v njihove prostore. V glavno avlo, kjer so pogasili luči, smo v temo posvetili z našimi lučkami miru. Kolikor je bivalnih enot, toliko smo prinesli lučk, da bo resnično posvetila prav vsem na Golovcu. Želeli smo, da bo vsem lepo ob nas, da se bodo počutili domače, da je ne bi ohranjali samo zase in da bo dragocena prav vsem.

Po prebrani poslanici smo skupno zapeli Poglej to lučko in še nekaj božičnih pesmi. Nato smo se prepustili igri. V veliko zabavo nam je bilo, ko smo s kretnjami in raznoraznim mahanjem kazali kako veeeeliko hišo imamo, kako veliiika okna so na njej, kako čistimo čevlje , itd. V gosteh smo tudi imeli našo sestro Grazyno, ki je z velikim navdušenjem pripovedovala kako izgleda Božič v Afriki. Da smo lažje prikazali afriško vzdušje, smo skavtje zapeli afriško verzijo Slave Kemba, kemba.

Afriški ritmi so naredili še posebno sproščeno vzdušje. Petje nam je spontano steklo. V dolini tihi, Bela snežinka in še mnogo drugih pesmi nas je povezovalo. V veselem vzdušju je urica našega druženja še prehitro minila. S petjem najljubše božične pesmi Sveta noč smo se počasi poslovili od naših gostiteljev in jim ob enem zaželeli vesel Božič in srečno novo leto.

Hvala vsem stanovalcem in zaposlenim na CVD Golovec za vso gostoljubje, druženje in sodelovanje v vseh teh deset letih. Ne vem kdo bolj SVETI za VSE. Mi ali oni?

Hvala tudi bratovščini Danijelovih sov, ki se že nekaj let pridružuje naši vsakoletni poslanici LMB na Golovcu in za sladke dobrote v njihovem darilu.

Darko – Srčni krt

Ali je bila letošnja izmenjava AA LMB ponovno v Sloveniji? No, to ravno ne, bila pa je v Šentjurju v Avstriji, natančneje St. Georgen am Laengsee. Prireditev se je odvijala v tamkajšnjem samostanu. Avstrijci so se izkazali za zelo dobre gostitelje.

Ker je ta kraj dokaj blizu Slovenije, nekje na meji med avstrijsko Koroško in Štajersko, smo iz Celja krenili na pot šele ob sedmi uri, ko se je že danilo. Na avtobusu smo bili predvsem skavti iz bratovščin z štajerskega in novomeškega konca. Zraven so se nam pridružili še naši skavti z Golovca – Divji risi in skavtska simpatizerka Jelka iz Ljutomera.

Na poti do Velenja smo še pobrali skavte iz Žalca (bratovščina Celje2) in pa Marijo ter Dragota iz bratovščine Velenje. Potem smo naše frekvence s pomočjo naše Dite nastavili na avtobusni radio Lučka. Ker je letošnja AA izmenjava LMB potekala že desetič, smo z nostalgijo obujali spomine na pretekla srečanja izmenjave luči. Tudi bratovščine so se predstavile na kratko. S petjem skavtskih in drugih pesmi primernih za ta adventni čas, smo še dodatno okrepili prijetno vzdušje. Ob tako pestrem programu nam je vožnja hitro minila.

V St. Georgen smo prispeli med prvimi. Pri vhodu v samostan smo se na hitro prijavili in opravili nekaj nujno potrebnih opravil, nato pa se odpravili na malico,ki je za nekatere bil bolj pozen zajtrk. Na poti proti manjši dvorani, ki je tisti dan služila tudi kot obednica, smo občudovali dvorišče mogočnega nekdanjega benedektinskega samostana. Na njenem dvorišču kraljuje mogočna samostanska cerkev sv.Jurija, v kateri smo kasneje imeli sv. mašo.

Iz minute do minute je bilo vse več skavtov. Kmalu za nami so prispeli že prvi italijanski skavti skupaj z slovenskimi zamejskimi skavti. Sledili so prisrčni pozdravi starih skavtskih prijateljev. Po dveh letih je na AA LMB končno uspelo pripotovati brez vremenskih nevšečnosti tudi hrvaškim skavtom iz Rijeke. Ponosno so jo primahali s svojo zastavo in izredno lepo zastavo reških odraslih skavtov. Prispela je še tudi naša druga slovenska skavtska skupina, ki je pripotovala iz ljubljanskega konca.

Ko smo bili vsi zbrani in smo se okrepili s kulinaričnimi dobrotami, ki so jih nam pripravili avstrijski odrasli skavti, smo se na samostanskem dvorišču poleg cerkve postavili v velik krog, ki je štel približno 350 skavtskih duš. V krajšem nagovoru so nas pozdravili predstavnik avstrijskih organizatorjev letošnje izmenjave lučke miru Georg Strafela in župan St. Georgena.

Nato smo se preselili v notranjost prečudovite samostanske cerkve. Sv. mašo je daroval celovški škof Schwarch. Branje beril in prošenj je potekalo v vseh štirih jezikih. Za ubrano petje je poskrbel vokalno -inštrumentalni ansambel avstrijskih otrok. Eden od vrhuncev sv.maše je bil svečan prihod lučke miru, katero so prinesli volčiči avstrijskih skavtov. Med nami se je začutil duh miru, prijateljstva in sodelovanja štirih sosednjih narodov, katerega že gojimo dobrih deset let in je zelo zapažen tudi v širšem evropskem skavtskem prostoru. Sveto mašo smo zaključili s petjem božične pesmi Sveta noč in Danes je dan v vseh štirih jezikih. Po končani maši smo se Slovenci še zadržali sredi cerkve in zapeli nekaj slovenskih božičnih pesmi. Za naše ubrano petje smo bili nagrajeni z aplavzom avstrijskih otrok iz ansambla.

Sledilo je kosilo v samostanski restavraciji. Uživali smo v izvrstnem golažu. Ob kozarčku pijače so se razvili živahni in prijetni pogovori.

Kar prehitro je kazalec na uri pokazal na štiri popoldne. Zunaj smo se zbrali v poslovilnem krogu. Poleg zahval in čestitk so si predstavniki nacionalnih odrasloskavtskih organizacij izmenjali manjša priložnostna darila. Z glasnim razdiranjem kroga smo tudi uradno končali tokratno srečanje. Vendar takoj nismo šli na razen, spontano smo spet zapeli pesem Danes je dan v vseh štirih jezikih. Pozdravi v slovo so bili prisrčni z izraženo željo, da se ponovno srečamo na AA LMB 2012 na Hrvaškem.

Polni vtisov nam je pot do Celja minevala še hitreje kakor zjutraj. Polni radostnega veselja, ki nam ga vedno podeli lučka miru, smo si izmenjavali svoje občutke doživetega dne. Še posebej veseli so bili naši Divji risi in hvaležni za prijetno doživet dan.

Tudi mi smo veseli, da lahko Divji risi gredo z nami na tako lepe in pomembne skavtske prireditve, saj nas s svojo prisotnostjo bogatijo. Hvala tudi ostalim skavtskim gostom na našem avtobusu, da ste se odločili potovati z nami in s tem prispevati k prijetnemu skavtskemu vzdušju. Menim, da smo tega dne prav vsi SVETIli za VSE.

Srečanje bratovščine  v petek, 21.10.2011  je bilo nekaj posebnega, saj je po zaslugi sestre Grazyne naša bratovščina doživela duh misijona.Že začetek našega srečanja je bil drugačen kot običajno. Najprej smo se odrasli skavti  pridružili petkovi večerni maši, ki je bila namenjena spominu na preminulega očeta našega skavta Roberta.

Misijon v Kongu

Po maši smo nadaljevali naše srečanje v pevski sobi. V goste smo povabili izkušeno misijonarko sestro Garzyno. Sestra je vrsto let delovala v misijonu v afriški državi Kongo. Z veseljem nam je predstavila to državo in njeno delovanje v misijonih. Z velikim navdušenjem nam je pripovedovala o Kongu, ki je proti našim predstavam zelo zelen in lep ter bogat z naravnimi bogastvi kot so les, rude, diamanti. Žal od tega bogastva imajo navadni ljudje bolj malo ali skoraj nič, saj se zaslužki v glavnem stekajo v žepe tistih, ki upravljajo s temi bogastvi in državo (kapital, politiki na oblasti).

Dežela je pred dobrim desetletjem  končno doživela konec desetletne državljanske vojne, tako da je bilo ob prihodu sestre Garzyne v misijone stanje v državi zelo slabo. Dežela si še danes celi rane. Veliko otrok je vojnih sirot, ki so prepuščeni cesti, zato se je mnogo otrok predalo kriminalu, prostituciji, alkoholu in drogam. Misijonarji se najbolj trudijo izboljšati prav  stanje  problematike otrok.

Veselje do življenja – svetla plat Afrike

Poleg te temne strani pa obstaja tudi svetla stran Afrike in njenih ljudi. Z zanimanjem smo poslušali njene  zgodbe iz šole, še posebej o njihovem navdušenju in hvaležnosti, ko so dobili na začetku šolskega leta zvezek, svinčnik in radirko. Kar poplesavali so od veselja! Ali si kaj takega lahko zamislite v kakšni evropski šoli? Kakšno veselje, kakšna hvaležnost, kvečemu se še kdo namrdne, ker je namesto rdečega dobil zelen svinčnik.

Kljub zelo težkemu položaju tamkajšnji ljudje prekipevajo od veselja do življenja. To se čuti tudi v tamkajšnji Cerkvi. Njihove svete maše so zelo obiskane in žive. Za afriške razmere so naše maše zaspane, njihove pa bogate s petjem in plesom. V njihovih pesmih je začutiti eno samo veselje do življenja in Boga. Da smo lažje začutili duha njihovih pesmi, nas je sestra Grazyna naučila dve afriški pesmi: Nokomzu Yoka (Gospod usmili se) in Nkembo, Nkembo ( Slava). Tudi nas je prevzel ta afriški ritem in na koncu smo tudi mi poplesavali ob petju.

Že afriške pesmi so nas pevsko tako ogrele, da smo še dolgo nadaljevali s petjem skavtskih in drugih duhovnih pesmi. Na koncu srečanja smo te prelepe trenutke izkoristili še za čestitke ob godu naši najstarejši skavtinji Zinki.

In še povezava do teh dveh pesmi, ki jih je izvedel župnijski pevski zbor sv. Cecilije na Misijonsko nedeljo pri sveti maši.

Kakor vsako leto, smo tudi letos taborili v Savudriji. Takole je  opisala Angelca:

Savudrija – vzeli smo jo kar za svojo, saj smo se že osmič podali na tabor v ta kraj.

Leto je res hitro na okoli in zopet je prišel čas, da organiziramo letni tabor bratovščine celjskih zverinic. Tako smo se v petek 2. septembra v dopoldanskih urah podali na pot. Vreme je bilo kot naročeno, sončno in toplo.

Lani smo se družili z namenom, da ohranimo vezi med seboj. Letos pa smo želeli narediti korak dalje. Skozi duhovnost in pogovore smo iskali naše poti za naprej. Veseli smo bili, ker je bil z nami duhovni vodja br. Marjan, tako da smo se bogatili tudi z božjo besedo in sv. mašo, katero smo imeli pod borovci v našem taboru.

Duhovne misli smo črpali iz knjige Kalila Gibrana »Jezus, sin človekov«, iz katere smo prebrali nekaj zgodb. V teh zgodbah nastopajo Jezusovi sodobniki in nam pripovedujejo o njem. Nam so zgodbe o Jezusu pripovedovali evangelist Matej, veliki duhovnik Kajfa, Simon iz Cirene in Marija Magdalena, vsak iz svojega zornega kota. Jezus tudi nas kakor svoje učence sprašuje: Kaj pa ti praviš, kdo sem jat zate?

Geslo našega tabora je bilo »Stopimo korak naprej«. Pri tem je pomembno, da si znamo odgovoriti na gornje vprašanje in da skušamo vsako stvar, dogodek… pogledati tudi z druge strani. Pri tem so nam na taboru pomagale pravljice o Rdeči kapici, Janku in Metki ter Sneguljčici, pripovedovane s strani negativnih likov pravljic (volka, čarovnice, mačehe), v katere smo se skušali  vživeti, torej jih pogledati z druge strani.

Prvi večer nam je Dita prebrala pravljico o Rdeči kapici, v soboto zvečer pa smo se razdelili v dve skupini. Ena skupina je imela pravljico o Sneguljčici in je bilo treba pripovedovati kakor, da bi vso dogajanje govorila hudobna kraljica. Zelo doživeto je o tem pripovedovala Katarina. Kako je bila videti pravljica skozi njene oči. Druga skupina pa je imela pravljico Janko in Metka, glavno vlogo pa je  imela čarovnica. V pripovedovanje smo se dodobra vživeli.

Vreme je bilo zares lepo, sončno  in morje zelo toplo. Zato smo izkoristili veliko časa tudi za kopanje.

V nedeljo zjutraj smo se zbrali pri sv. maši in prisluhnili nedeljskemu nagovoru br. Marjana. Po obilnem zajtrku smo še izkoristili čas za kopanje. Pred odhodom smo imeli še refleksijo. Kljub temu, da nas je bilo malo in da smo pogrešali vsakega izmed naših v bratovščini, smo strnili tri dni v eno: bilo je lepo, počutili smo se povezane med seboj, bili smo zadovoljni. Imeli smo vse: duhovnost, druženje in seveda kopanje.

V upanju, da smo storili korak naprej, smo se razšli z obljubo, da se prihodnje  leto zopet zberemo na letnem taboru, če ne v Savudriji, pa kje drugje, samo da bo zraven morje in da se nam bodo lahko pridružili  tudi tisti, ki letos iz raznih razlogov niso mogli z nami.

Tule pa je še Darkova fotoreportaža:   Savudrija 2011-prispevek , slike pa so v fotogaleriji.

…. V ENI ROKI NOSIM PAL’CE, V DRUGI ROKI SKAVTSKI SMEH…

Vabilo, ki ga je poslal Darko, je bilo zanimivo, želja po odkrivanju Pohorja na skavtski način velika, prijavljena družba prijetna, prenočevanje na Osankarici ugodno, … zato ni bilo dvoma, da bo POHOD PO POHORJU uspel. Pa sva se prijavila tudi midva in šla.
Dobili smo se na Rogli v mrzlem in meglenem sobotnem jutru, nas devet iz štirih bratovščin. Zanimiva druščina. In prvo VELIKO PRESENEČENJE: srečanje s skavti iz Libije, ki bivajo na Pohorju! Njihov vodja nas je prepoznal po rutkah in pristopil k nam. Po kavi in čaju v topli STARI KOČI smo ob cerkvi (škoda, da je bila zaprta !) začeli naš pohod. Z molitvijo v krogu in s priporočilom, da bi znali začutiti božjo bližino, sprejemati drug drugega in opazovati naravo. Dobili smo nalogo, da na poti najdemo nekaj, kar nas bo nagovorilo in to spravimo v žep.

In smo šli. Po mehko tapecirani poti, mimo številnih velikih mravljišč, skozi pohorske goščave, preko pohorskih travnikov, ob močvirjih, malo po stezi, malo skozi blato in mimo blata, (ugotovili smo, da te iz dr…. ups iz blata ne potegne niti akademsko znanje …), mimo KOČE NA PESKU, do KOČE NA KLOPNEM, kjer je bil naš prvi postanek za malico. Iz nahrbtnikov je romalo na skupno mizo veliko skavtskih dobrot, Noge še niso bile utrujene, veselje je bilo popolno in srce je vriskalo v pesmi in domislicah, ki so nam zvabile nasmeh na usta in pognale kri po žilah.

Drugi postanek je bil na klopci pred zaprto kočo nekje sredi širnih pohorskih gozdov, kjer smo ob stvareh, ki smo jih našli med potjo, spregovorili o svojih občutkih. Zelo različne stvari so nas nagovorile in se nas dotaknile: droben cvet materine dušice, devet različnih kamenčkov, ki so predstavljali vsakega izmed nas in skupaj zloženi v zanimiv kupček predstavljali našo povezanost, zanimiv košček veje, ki je spominjal na goloba miru, rosne kapljice na travi, ki so vedno znova asocirale na znano pesem: *Bisere imaš v očeh, v soncu se bleščijo*,……, mravlje, ki so nas spremljale vso pot in njihova mravljišča, ki so kazala na njihovo izredno pridnost in požrtvovalnost, smisel za red in organiziranost, drevesna skorja, ki kljubuje viharjem, ….. Še bi govorili, pa nas je pot vabila naprej proti SLAPU ŠUMIK. Pozno popoldne smo ga ( skoraj ) našli in nadaljevali pot do OSANKARICE.

Iz ROGLE smo odšli ob 8h zjutraj in na OSANKARICO prišli ob 8h zvečer. Bravo mi in bravo naše noge !!!! Zdržale so in utrujene od cca 30 km poti tudi bolele…. Vse hudo je bilo pozabljeno, ko je na mizo pred kočo prišel pohorski lonec in smo njegovo slastno vsebino pojedli z velikim užitkom, še bolj pa odlične palačinke !!! Na večerji sta se nam pridružila Franci in Jože + njegov bicikl iz MB bratovščine, njihov šef pa je ostal nekje blizu Šumika….
Čiste in dišeče rjuhe so nas presenetile na pogradih v skupni sobi (pa možnost tuširanja tudi !!!!) in v zaslužen spanec nas je uspavala skupna večerna molitev in Angelček…

Nedeljsko jutro je bilo sončno in modrina se je ratezala od obzorja do obzorja. Po zajtrku, potem ko smo končali zelo močno in zelo resno debato in poravnali stroške, smo si oprtali ruksake in spet krenili na pot – nazaj proti Rogli. Naš prvi postanek je bil spomenik na Osankarici, kjer je 69 borcev Pohorskega bataljona izgubilo življenje v neenakem boju s premočnim sovražnikom. Zmolili smo zanje in jim želeli večni mir in pokoj. Nekje na sredini poti, na mehki in tapecirani jasi, smo sedli k malici, potem pa zapeli skavtsko pesem MNOGO POTI VODI SKOZI ŽIVLJENJE, PRIJATELJ MOJ……kot uvod v učno uro, v kateri nam je Darko povedal veliko zanimivih stvari o POHORJU, RASTLINSVU IN ŽIVALSTVU, STRUKTURI TAL, NASTANKU TE PLANOTE IN NJENI STAROSTI, VREMENSKIH POGOJIH, NASELJENOSTI IN ŽIVLJENJU, ŠTEVILNIH MOČVIRJIH ter SEKANJU IN POGOZDOVANJU POHORJA. Hvala Darko, bilo je zelo zanimivo! Zaslužil si močan skavtski aplavz.
Nato smo naredili preverbo naše poti in počutja ob predmetih, ki smo jih čisto naključno potegnili iz vrečke: kamni, rogovile, mah, ovitek od čokolade, plastičen del nečesa, vrvica, lubje, … so nam asocirali naše življenje in bivanje, našo skavtsko pot, trdnost naše vere, naše dvome in iskanja, povezanost in razhajanja, …..vsi pa smo si bili edini, da smo se imeli krasno in da bi takšna srečanja in popotovanja morala postati tradicionalna. Šli bi enkrat po Dolenjski, pa po Primorski in Notranjski, obiskali še Belo Krajino in še kakšen del naše ljube domovine. Naslednje naše srečanje pa je romanje na VIŠARJE k Višarski Mariji 7.avgusta. Gremo? Gremo, če Bog da.

Naša pot se je končala na Rogli. Za nami je bilo cca 20 km. Eni smo bili manj utrujeni, drugi bolj, nekaterim se je mudilo v službo, zato je padla odločitev, da bomo naslednjič morda naredili dve trasi poti, eno krajšo in drugo daljšo. Zakaj pa ne ?
Odšli smo vsak na svojo stran, eni bolj, drugi manj utrujeni, nekateri mimogrede še po odličen Kačev med, v srcu pa je odmevala pesem, smeh in zahvala Bogu za ta čudovita dva dneva potepanja po Pohorju …

Ester

Pa še Darkov potopis NA POHORJU 1