Author Archives: Preudarna voukulja

Štirje člani naše bratovščine smo se konec junija na povabilo  Mira udeležili skavtskega tabora v Vodicah v Dalmaciji. Zbralo se nas je deset skavtinj in skavtov iz različnih koncev Slovenijije. Osem dni smo spoznavali Dalmacijo na drugčen način skozi oči domačina. Bil je to dalmatinski potovalni-kulturni-delavni-smejalni-duhovni  skavtski tabor. Več si lahko pogledate in preberete v vodice

Celjske zverinice se že 10 let družimo z varovanci CVD Golovec v Celju. Med njimi se je oblikovla prava skavtska skupina ‘Divji risi’, ki šteje že okrog 20 članov. V počastitev te lepe obletnice smo se v soboto, 9. junija 2012 odpravili z njimi na izlet po Dolenjski. Tako smo obiskali Pleterje, muzej na prostem Skansen, kobilarno Hosta, Šentjernej in Lurd na Dolenjskem Pridružili so se nam še trije prijatelji, ki se radi družijo njimi – Peter, Ester in Miro in tako je nastal tudi spodnji zapis dogodka.

Danes je nedelja in v meni močno odmeva včerajšnji dan.  Zbiram vtise, počasi v mislih hodim po poteh, ki smo jih prevozili in se spominjam obrazov. Vseh. Vsakega posebej. Vidim te obraze, vesele in nasmejane, začudene in iskrene, prijazne in prijateljske. Čutim prijateljstvo teh ljudi, njihove močne objeme in veselje ob ponovnem srečanju, čutim njihovo veselje, ker so se lahko cel dan potepali in videli toliko novih stvari in čutim iskreno in zelo globoko spoštovanje do celjskih odraslih skavtov, ki so varovance CVD Golovec sprejeli v skavtske vrste, jih naredili prave skavte z rutkami in srajcami, družijo z njimi, jih obiskujejo, praznujejo z njimi , jih vozijo na izlete in gredo z njimi na morje. To je pravo skavtstvo  in to je pravo izpolnjevanje kar nekaj skavtskih zakonov.  Celjske zverinice in celjski risi jih velikokrat izpolnjujejo skupaj.

Vremenska napoved ni bila nič kaj obetavna, ko smo se vozili proti Dolenjski. Močno je deževalo in črni oblaki so se iz vseh strani  zgrinjali nad zeleno dolenjsko pokrajino. Ampak  vreme sploh ni važno, ko greš na srečanje s prijatelji!  Najprej smo se srečali v Šmarjeti s Povžem, našim vodičem in skupaj z njim počakali na celjski avtobus.  Kakšno veselje je bilo, ko smo vstopili in doživeli glasen sprejem in prijazno dobrodošlico! Tudi  mi smo bili veseli, da so nas risi povabili na potep po Dolenjski, saj so hoteli skupaj z nami praznovati svojo 10-letnico.

Naš izlet smo začeli z jutranjo kavico in malico v prijaznem lokalu v Šmarjeških Toplicah, potem pa nadaljevali pot do  SKANSENA oz. MUZEJA NA PROSTEM zraven SAMOSTANA PLETERJE.  V muzeju smo najprej prisluhnili razlagi, potem pa si z veseljem ogledali stare hiše, krite s slamo, črno kuhinjo v kateri se je močno kadilo,  kozolec in kaščo, kmečko orodje, ogrado s kozami in pujski  ter se poigrali z njihovimi živalmi. Najbolj nam je bil všeč dihur Vinko in njegova družina, pa tudi mama muca z mladimi muckami in petelin, ki se je šopiril krog in nas pozdravljal s kikirikanjem. V samo KARTUZIJO PLETERJE nismo smeli, smo se pa zato v tišini sprehodili do samostana in  v lepi gotski cerkvi za trenutek posedeli v tišini . Oglašali so se samo ptički. Od daleč  smo videli tudi hruškov nasad in hruške v steklenicah v katerih bo kmalu znamenito pletersko hruškovo žganje.

Pot smo nadaljevali do KOBILARNE HOSTA, kjer vzgajajo lipicance. Prijazen domači fant nam je veliko povedal o vzreji teh plemenih konj in potrpežljivo odgovarjal na naša vprašanja.  Imajo 52 konj, veliko jih je bilo na paši pod Gorjanci, doma pa so ostale kobile z žrebički ter črn in bel žrebec. Oba smo si lahko na dvorišču čisto od blizu ogledali, se slikali na kočiji, si pogledali vse hleve in na koncu pomagali se pokrtačiti enega od konjev.  Strašno nam je bilo lepo in nekateri od nas bi tam kar ostali…

Po kosilu v restavraciji PRI JERNEJU v Šentjerneju- jedli smo dobrote iz gorjanskega lonca – smo se odpeljali v NOVI LURD pri Šentjerneju. Tam smo pred MARIJINO VOTLINO votlino zapeli ob spremljavi Ditine kitare  vseh 12 kitic znane lurške pesmi  “Zvonovi zvonijo,  prav milo pojo….”, v kapelici pa zmolili za vse naše domače, za vse skavte in za srečno pot domov.  Mariji smo zapeli našo skavtsko pesem,  našo himno Alpe-Adria skavtov v štirih jezikih in ji obljubili, da se še kdaj vrnemo.

Na avtobusu je bilo spet veselo, saj je imel Marjan s seboj svojo harmoniko in predno smo se poslovili, smo si povedali, da se imamo radi in da nam je bilo  lepo, tako kot nam je lepo vedno, ko smo skupaj.
Bil je lep dan, imeli smo sonce in blagoslov izpod neba v obliki dežnih kapljic, smejali smo se in peli in tudi kakšno solzico smo potočili…

Bil je  dan, ki nam ga je dal Gospod…

Ester

Kristus je vstal, kakor je rekel.

Veselimo se!

Blagoslovjene velikonočne praznike želimo vsem skavtskim prijateljem in obiskovalcem naše spletne strani.

Srečanje bratovščine  v petek, 21.10.2011  je bilo nekaj posebnega, saj je po zaslugi sestre Grazyne naša bratovščina doživela duh misijona.Že začetek našega srečanja je bil drugačen kot običajno. Najprej smo se odrasli skavti  pridružili petkovi večerni maši, ki je bila namenjena spominu na preminulega očeta našega skavta Roberta.

Misijon v Kongu

Po maši smo nadaljevali naše srečanje v pevski sobi. V goste smo povabili izkušeno misijonarko sestro Garzyno. Sestra je vrsto let delovala v misijonu v afriški državi Kongo. Z veseljem nam je predstavila to državo in njeno delovanje v misijonih. Z velikim navdušenjem nam je pripovedovala o Kongu, ki je proti našim predstavam zelo zelen in lep ter bogat z naravnimi bogastvi kot so les, rude, diamanti. Žal od tega bogastva imajo navadni ljudje bolj malo ali skoraj nič, saj se zaslužki v glavnem stekajo v žepe tistih, ki upravljajo s temi bogastvi in državo (kapital, politiki na oblasti).

Dežela je pred dobrim desetletjem  končno doživela konec desetletne državljanske vojne, tako da je bilo ob prihodu sestre Garzyne v misijone stanje v državi zelo slabo. Dežela si še danes celi rane. Veliko otrok je vojnih sirot, ki so prepuščeni cesti, zato se je mnogo otrok predalo kriminalu, prostituciji, alkoholu in drogam. Misijonarji se najbolj trudijo izboljšati prav  stanje  problematike otrok.

Veselje do življenja – svetla plat Afrike

Poleg te temne strani pa obstaja tudi svetla stran Afrike in njenih ljudi. Z zanimanjem smo poslušali njene  zgodbe iz šole, še posebej o njihovem navdušenju in hvaležnosti, ko so dobili na začetku šolskega leta zvezek, svinčnik in radirko. Kar poplesavali so od veselja! Ali si kaj takega lahko zamislite v kakšni evropski šoli? Kakšno veselje, kakšna hvaležnost, kvečemu se še kdo namrdne, ker je namesto rdečega dobil zelen svinčnik.

Kljub zelo težkemu položaju tamkajšnji ljudje prekipevajo od veselja do življenja. To se čuti tudi v tamkajšnji Cerkvi. Njihove svete maše so zelo obiskane in žive. Za afriške razmere so naše maše zaspane, njihove pa bogate s petjem in plesom. V njihovih pesmih je začutiti eno samo veselje do življenja in Boga. Da smo lažje začutili duha njihovih pesmi, nas je sestra Grazyna naučila dve afriški pesmi: Nokomzu Yoka (Gospod usmili se) in Nkembo, Nkembo ( Slava). Tudi nas je prevzel ta afriški ritem in na koncu smo tudi mi poplesavali ob petju.

Že afriške pesmi so nas pevsko tako ogrele, da smo še dolgo nadaljevali s petjem skavtskih in drugih duhovnih pesmi. Na koncu srečanja smo te prelepe trenutke izkoristili še za čestitke ob godu naši najstarejši skavtinji Zinki.

In še povezava do teh dveh pesmi, ki jih je izvedel župnijski pevski zbor sv. Cecilije na Misijonsko nedeljo pri sveti maši.

Kakor vsako leto, smo tudi letos taborili v Savudriji. Takole je  opisala Angelca:

Savudrija – vzeli smo jo kar za svojo, saj smo se že osmič podali na tabor v ta kraj.

Leto je res hitro na okoli in zopet je prišel čas, da organiziramo letni tabor bratovščine celjskih zverinic. Tako smo se v petek 2. septembra v dopoldanskih urah podali na pot. Vreme je bilo kot naročeno, sončno in toplo.

Lani smo se družili z namenom, da ohranimo vezi med seboj. Letos pa smo želeli narediti korak dalje. Skozi duhovnost in pogovore smo iskali naše poti za naprej. Veseli smo bili, ker je bil z nami duhovni vodja br. Marjan, tako da smo se bogatili tudi z božjo besedo in sv. mašo, katero smo imeli pod borovci v našem taboru.

Duhovne misli smo črpali iz knjige Kalila Gibrana »Jezus, sin človekov«, iz katere smo prebrali nekaj zgodb. V teh zgodbah nastopajo Jezusovi sodobniki in nam pripovedujejo o njem. Nam so zgodbe o Jezusu pripovedovali evangelist Matej, veliki duhovnik Kajfa, Simon iz Cirene in Marija Magdalena, vsak iz svojega zornega kota. Jezus tudi nas kakor svoje učence sprašuje: Kaj pa ti praviš, kdo sem jat zate?

Geslo našega tabora je bilo »Stopimo korak naprej«. Pri tem je pomembno, da si znamo odgovoriti na gornje vprašanje in da skušamo vsako stvar, dogodek… pogledati tudi z druge strani. Pri tem so nam na taboru pomagale pravljice o Rdeči kapici, Janku in Metki ter Sneguljčici, pripovedovane s strani negativnih likov pravljic (volka, čarovnice, mačehe), v katere smo se skušali  vživeti, torej jih pogledati z druge strani.

Prvi večer nam je Dita prebrala pravljico o Rdeči kapici, v soboto zvečer pa smo se razdelili v dve skupini. Ena skupina je imela pravljico o Sneguljčici in je bilo treba pripovedovati kakor, da bi vso dogajanje govorila hudobna kraljica. Zelo doživeto je o tem pripovedovala Katarina. Kako je bila videti pravljica skozi njene oči. Druga skupina pa je imela pravljico Janko in Metka, glavno vlogo pa je  imela čarovnica. V pripovedovanje smo se dodobra vživeli.

Vreme je bilo zares lepo, sončno  in morje zelo toplo. Zato smo izkoristili veliko časa tudi za kopanje.

V nedeljo zjutraj smo se zbrali pri sv. maši in prisluhnili nedeljskemu nagovoru br. Marjana. Po obilnem zajtrku smo še izkoristili čas za kopanje. Pred odhodom smo imeli še refleksijo. Kljub temu, da nas je bilo malo in da smo pogrešali vsakega izmed naših v bratovščini, smo strnili tri dni v eno: bilo je lepo, počutili smo se povezane med seboj, bili smo zadovoljni. Imeli smo vse: duhovnost, druženje in seveda kopanje.

V upanju, da smo storili korak naprej, smo se razšli z obljubo, da se prihodnje  leto zopet zberemo na letnem taboru, če ne v Savudriji, pa kje drugje, samo da bo zraven morje in da se nam bodo lahko pridružili  tudi tisti, ki letos iz raznih razlogov niso mogli z nami.

Tule pa je še Darkova fotoreportaža:   Savudrija 2011-prispevek , slike pa so v fotogaleriji.

…. V ENI ROKI NOSIM PAL’CE, V DRUGI ROKI SKAVTSKI SMEH…

Vabilo, ki ga je poslal Darko, je bilo zanimivo, želja po odkrivanju Pohorja na skavtski način velika, prijavljena družba prijetna, prenočevanje na Osankarici ugodno, … zato ni bilo dvoma, da bo POHOD PO POHORJU uspel. Pa sva se prijavila tudi midva in šla.
Dobili smo se na Rogli v mrzlem in meglenem sobotnem jutru, nas devet iz štirih bratovščin. Zanimiva druščina. In prvo VELIKO PRESENEČENJE: srečanje s skavti iz Libije, ki bivajo na Pohorju! Njihov vodja nas je prepoznal po rutkah in pristopil k nam. Po kavi in čaju v topli STARI KOČI smo ob cerkvi (škoda, da je bila zaprta !) začeli naš pohod. Z molitvijo v krogu in s priporočilom, da bi znali začutiti božjo bližino, sprejemati drug drugega in opazovati naravo. Dobili smo nalogo, da na poti najdemo nekaj, kar nas bo nagovorilo in to spravimo v žep.

In smo šli. Po mehko tapecirani poti, mimo številnih velikih mravljišč, skozi pohorske goščave, preko pohorskih travnikov, ob močvirjih, malo po stezi, malo skozi blato in mimo blata, (ugotovili smo, da te iz dr…. ups iz blata ne potegne niti akademsko znanje …), mimo KOČE NA PESKU, do KOČE NA KLOPNEM, kjer je bil naš prvi postanek za malico. Iz nahrbtnikov je romalo na skupno mizo veliko skavtskih dobrot, Noge še niso bile utrujene, veselje je bilo popolno in srce je vriskalo v pesmi in domislicah, ki so nam zvabile nasmeh na usta in pognale kri po žilah.

Drugi postanek je bil na klopci pred zaprto kočo nekje sredi širnih pohorskih gozdov, kjer smo ob stvareh, ki smo jih našli med potjo, spregovorili o svojih občutkih. Zelo različne stvari so nas nagovorile in se nas dotaknile: droben cvet materine dušice, devet različnih kamenčkov, ki so predstavljali vsakega izmed nas in skupaj zloženi v zanimiv kupček predstavljali našo povezanost, zanimiv košček veje, ki je spominjal na goloba miru, rosne kapljice na travi, ki so vedno znova asocirale na znano pesem: *Bisere imaš v očeh, v soncu se bleščijo*,……, mravlje, ki so nas spremljale vso pot in njihova mravljišča, ki so kazala na njihovo izredno pridnost in požrtvovalnost, smisel za red in organiziranost, drevesna skorja, ki kljubuje viharjem, ….. Še bi govorili, pa nas je pot vabila naprej proti SLAPU ŠUMIK. Pozno popoldne smo ga ( skoraj ) našli in nadaljevali pot do OSANKARICE.

Iz ROGLE smo odšli ob 8h zjutraj in na OSANKARICO prišli ob 8h zvečer. Bravo mi in bravo naše noge !!!! Zdržale so in utrujene od cca 30 km poti tudi bolele…. Vse hudo je bilo pozabljeno, ko je na mizo pred kočo prišel pohorski lonec in smo njegovo slastno vsebino pojedli z velikim užitkom, še bolj pa odlične palačinke !!! Na večerji sta se nam pridružila Franci in Jože + njegov bicikl iz MB bratovščine, njihov šef pa je ostal nekje blizu Šumika….
Čiste in dišeče rjuhe so nas presenetile na pogradih v skupni sobi (pa možnost tuširanja tudi !!!!) in v zaslužen spanec nas je uspavala skupna večerna molitev in Angelček…

Nedeljsko jutro je bilo sončno in modrina se je ratezala od obzorja do obzorja. Po zajtrku, potem ko smo končali zelo močno in zelo resno debato in poravnali stroške, smo si oprtali ruksake in spet krenili na pot – nazaj proti Rogli. Naš prvi postanek je bil spomenik na Osankarici, kjer je 69 borcev Pohorskega bataljona izgubilo življenje v neenakem boju s premočnim sovražnikom. Zmolili smo zanje in jim želeli večni mir in pokoj. Nekje na sredini poti, na mehki in tapecirani jasi, smo sedli k malici, potem pa zapeli skavtsko pesem MNOGO POTI VODI SKOZI ŽIVLJENJE, PRIJATELJ MOJ……kot uvod v učno uro, v kateri nam je Darko povedal veliko zanimivih stvari o POHORJU, RASTLINSVU IN ŽIVALSTVU, STRUKTURI TAL, NASTANKU TE PLANOTE IN NJENI STAROSTI, VREMENSKIH POGOJIH, NASELJENOSTI IN ŽIVLJENJU, ŠTEVILNIH MOČVIRJIH ter SEKANJU IN POGOZDOVANJU POHORJA. Hvala Darko, bilo je zelo zanimivo! Zaslužil si močan skavtski aplavz.
Nato smo naredili preverbo naše poti in počutja ob predmetih, ki smo jih čisto naključno potegnili iz vrečke: kamni, rogovile, mah, ovitek od čokolade, plastičen del nečesa, vrvica, lubje, … so nam asocirali naše življenje in bivanje, našo skavtsko pot, trdnost naše vere, naše dvome in iskanja, povezanost in razhajanja, …..vsi pa smo si bili edini, da smo se imeli krasno in da bi takšna srečanja in popotovanja morala postati tradicionalna. Šli bi enkrat po Dolenjski, pa po Primorski in Notranjski, obiskali še Belo Krajino in še kakšen del naše ljube domovine. Naslednje naše srečanje pa je romanje na VIŠARJE k Višarski Mariji 7.avgusta. Gremo? Gremo, če Bog da.

Naša pot se je končala na Rogli. Za nami je bilo cca 20 km. Eni smo bili manj utrujeni, drugi bolj, nekaterim se je mudilo v službo, zato je padla odločitev, da bomo naslednjič morda naredili dve trasi poti, eno krajšo in drugo daljšo. Zakaj pa ne ?
Odšli smo vsak na svojo stran, eni bolj, drugi manj utrujeni, nekateri mimogrede še po odličen Kačev med, v srcu pa je odmevala pesem, smeh in zahvala Bogu za ta čudovita dva dneva potepanja po Pohorju …

Ester

Pa še Darkov potopis NA POHORJU 1