Letos smo se bratovščina Celjskih zverinic odpravili na zimovanje k Sveti Ani v Haloze. Ker se je vse skupaj odvijalo za časa pusta, so bile maske naša rdeča nit. Čeprav smo si dali precej opravka s pustnimi maskami in s pustnim veseljem, smo si v duhovnem delu dali opravka predvsem z drugačnimi vsakodnevnimi maskami. To so tiste maske, ki jih nehote ali hote imamo nastavljene na obrazu, s katerimi sebi ali drugim bogatimo življenje ali pa ga grenimo.
V soju prvih večernih zvezd smo prispeli k Sveti Ani. V mraku smo opazovali sosednje griče in ugotavljali na kako lep košček naše domovine smo ponovno prispeli. Za uvod v petkov duhovni večer smo prvo na kartonske krožnike narisali maske, ki so predstavljale neki lik, osebo ali razpoloženje. Prav vsak je moral drugim predstaviti svojo masko s pantomimo. Sledila je zgodba o Janezu, mestnem pomembnežu, ki je šel k slikarju, da ga naslika. Ker z naslikanim ni bil zadovoljen, je slikar moral tako dolgo slikati slike, dokler ni bila narejena po njegovih željah. Ko je Janez predstavil sliko prijateljem in sorodnikom, je naletel na posmeh, saj ni bil takšen, kakor je v resnici. Odšel je nazaj k slikarju, da ga ponovno nariše takšnega kot prvič. Janez je spoznal, da je v resnici drugačen, kakor je misli o sebi.
Sobotno dopoldne je bilo namenjeno “fašenku” v Cirkulanah. Čeprav je to malce večja vas, nas je pustni karneval prijetno presenetil s številom pustnih mask in izvirnih pustnih skupin. Poleg tradicionalnih mask z Dravskega polja in Haloz, kot so korent, orači, kopjaši, pokači, itd, smo v povorki videli tudi žabjo svatbo, palčkovo godbo, srednjeveško gostilno pri Markovem levu, lokvanje in kačje pastirje, Nodije, perice in kovače, bio-plinarno, vinogradnike, ki namesto trte sadijo koko. Tudi brez gradbenih afer ni šlo. V spremstvu brhkih milic so na zaslišanje pripeljali oba gradbena barona Ivana in Hildo, socialna kuhinja karitasa in rdečega križa pa je ob bučni balkanski glasbi pekla dobrote z žara za sestradane delavce STC-ja in Vegrada. Ugotovili so tudi, da v Cirkulanah še vsaj 10 let ne bodo videli Cirkulanskih dvorov, haloške avtoceste in predora v Markovce.
Po kosilu smo ponovno imeli temo o maskah. Br. Klemen nam je predstavil tisto drugo človeško vsakodnevno plat mask, maske naših osebnih značilnosti, karakterjev, razpoloženja. Te maske so lahko dobre ali slabe. Dobro je, če so te maske dobre, slabo pa, če uporabljamo slabe maske. Če uporabljamo dobre maske, morajo biti te iskrene, ker le tako lahko izražamo resnično naše dobre namene. So pa primeri, ko si lahko v težkih in neprijetnih situacijah nadenemo lepe maske. To ni nikakršna neiskrenost, ampak je to znak naše dobre volje, potrpežljivosti in naše srčne kulture. Vendar je to težko in je potrebno veliko samoobvladovanja.
Sledila je sv. maša v cerkvici Sv. Ane. Pri pridigi je br. Klemen še posebno izpostavil zgodbo o materi, ki je bila hvaležna Bogu, da ni uslišal njene prošnje, da bi hudo bolni sin ozdravel in ne umrl. Zgodilo se je ravno nasprotno. Vendar je prav sinova bolezen in kasneje smrt zbližala odtujena starša ter se je mož po dolgih letih vrnil k svoji ženi. Nauk te zgodbe je, da hude preizkušnje ne pomenijo, da nas je Bog zapustil. Bog je takrat še posebno z nami. Prav Bog je tisti, ki nas lahko ponovno dvigne in nas zbliža.
Zvečer so nas obiskali odrasli skavti s Ptuja. Sam prečastiti cesar Julij Cezar s svojimi petovijskimi podaniki nas je prišel pozdravit. Za razvajanje sladkih okusov so s seboj prinesli še flancate. Za prijetnejše vzdušje smo z nenavadnimi rekviziti – baloni odigrali skeče. Po končanih skečih se je pa zgodilo nekaj nepričakovanega. Naenkrat je nekdo svoj balon odbil od sebe, nato še eden in kot bi trenil, je nastala prava balonijada. Baloni so frčali po zraku, po tleh, balone se je brcalo, odbijalo in nabijalo vse povprek dokler ni bil počen zadnji balon. V nas se je prebudila tista otroška igrivost, ki jo odrasli z leti izgubimo. Hvala Ptujčanom za obisk, da so nam tako zelo popestrili sobotni večer.
Nedeljsko jutro smo pričeli s sv. mašo. Značilnost te maše je bilo tudi naše sodelovanje. Sv mašo je pričel br. Klemen z veličastnim uvodom. Poudaril je lepoto nedeljskega jutra, pomembnost gospodovega dne, slavljenje in hvaljenje Gospoda, ki naj bo v čast Boga in naše veselje. Poleg branja beril in petja smo daritev obogatili še s spontanimi prošnjami, s prečudovitimi uvodi v Oče naš in pozdrav miru Stane in Boža, iskrene so bile tudi zahvale.
Po zajtrku smo si v refleksiji izmenjali naše občutja in doživetja našega zimovanja. V en glas smo se strinjali, da so ti trije dnevi prehitro minili, da smo se imeli lepo ter da smo bogatejši tudi za nova duhovna spoznanja o naših maskah. Tistih maskah, o katerih se moram sami odločati, ali bomo nosili dobre ali slabe maske, da si bomo nadeli dobre maske in sneli slabe.
Prvo junijsko soboto se je pri kapucinskem samostanu v Celju zbralo več kot 70 odraslih skavtinj in skavtov iz različnih koncev Slovenije. V začetnem krogu smo našteli osem različnih skavtskih rutic. Razlog za druženje je bilo praznovanje desetletnice delovanja bratovščin Celjske zverinice ter Mravljice in mravljinci iz Šentjurja. Z nami so bili seveda tudi Divji risi – varovanci in skavti iz CVD Golovec, ki v zadnjih letih dajejo poseben pečat delovanju celjske bratovščine.