Nov dan je danes, vendar v meni \u0161e mo\u010dno odsevajo besede, ki smo jih v\u010deraj sli\u0161ali ob predstavitvi cerkve Sv. Trojice v Odrancih. G. \u017eupnika Lojzeta Kozarja ml. ni bilo doma, nas je pa prijazno sprejela gospa Mateja in nam spregovorila o \u017eupniji in cerkvi. O cerkvi neuni\u010dljivega upanja. O freskah neuni\u010dljivega upanja. O ljudeh, ki so upali in ustvarjali, delali, pri\u010devali in upali. O upanju, ki ga prav ni\u010d in nih\u010de ne more uni\u010diti. Mo\u010dne besede. Vredne razmisleka, vredne posnemanja. Pozno popoldne smo se vra\u010dali proti domu. Malo utrujeni, vendar dobre volje. Peli smo, se smejali in pogovarjali. Pri\u010devanja na avtobusu so bila polna veselja in zahval za tako lepo dru\u017eenje. In \u0161e ena zanimiva dogodiv\u0161\u010dina na koncu: v Ljube\u010dni so pred nami zasipali veliko jamo na cesti in jo z valerjem poravnali, da smo se lahko odpeljali naprej. Smo se hecali, da so cesto naredili prav samo za nas… Pa \u0161e nekaj: imeli smo zelo prijaznega \u0161oferja, ki se je smejal in molil z nami in skoraj nov avtobus, star komaj dva meseca. V soboto, 11.oktobra, smo se podali na prvi izlet z Divjimi risi v novem skavtskem letu. Pot nas je vodila v Prlekijo in Prekmurje. Z nami je bila tudi na\u0161a stara skavtska prijateljice iz Ljubljane, Ester, ki je takole … Continue reading ![\"Pentacon\"](\"http:\/\/celje1.skavt.net\/bokss\/wp-content\/uploads\/2014\/10\/060.jpg\")
<\/a>DAN NEUNI\u010cLJIVEGA UPANJA<\/p>\n
\nNa\u0161e potepanje smo za\u010deli zjutraj v Celju, kjer smo se zbrali Risi iz celjskega Golovca in Celjske zverinice oz. odrasli skavti iz Ce 1 in ljubljanskih Fu\u017ein. In zakaj smo se zbrali? Kar tako, ker je bil lep in ker je sijalo sonce? Ja, tudi zato, predvsem pa v upanju, da bi skupaj pre\u017eiveli en lep dan. In res smo ga!
\nNa\u0161 prvi postanek je bil v Ver\u017eeju, v Marijani\u0161\u010du, kjer nas je \u017ee \u010dakala kavica v krasnih unikatnih kerami\u010dnih skodelicah in prijazna vodi\u010dka, ki nas je popeljala po razstavi lon\u010darstva, suhe robe, pletarstva in kerami\u010darstva. Vse smo pregledali, marsikaj tudi potipali, povpra\u0161ali in poslikali.<\/p>\n<\/a>Potem smo \u0161li v kerami\u010dno delavnicov center DUO, kjer je prijazna lon\u010darka Ur\u0161a pred na\u0161imi o\u010dmi izdelala skledico in lon\u010dek, nam veliko povedala o glini in svojem delu, nam predstavila delavnice in svoje izdelke. \u0160e bi bili tam, ker nam je bilo zelo lepo, ampak morali smo dalje, smo pa obljubili, da se morda kdaj vrnemo na njeno delavnico, saj je odli\u010dna u\u010diteljica. Zunaj smo si ogledali \u0161e naselje zemljank, preprostih hi\u0161ic, pokritih s slamo, z velikim travnikom, otro\u0161kim igri\u0161\u010dem in prostorom za ve\u010derni ogenj. Smo jih (skoraj) rezervirali za skavtski tabor. Upam, da se bo to res zgodilo!
\nV Marijani\u0161\u010du so nam skuhali odli\u010dno kosilo in najbolj v\u0161e\u010d so nam bili pohan\u010dki, \u0161e posebno Mitji. Po kosilu smo se sprehodili do reke Mure, do zanimivega Babi\u010devega mlina, ki je edini panonski plavajo\u010di mlin v Sloveniji in edinstven spomenik slovenske dedi\u0161\u010dine neprecenljive vrednosti. Prvi mlin je bil tu postavljen leta 1890, pa je pogorel, prav tako drugi. Tretjega so postavili leta 1925 in ta stoji \u0161e danes. Prilagaja se nivoju vode in \u0161e vedno pridno melje \u017eito. V mlinu prodajajo belo, r\u017eeno, kru\u0161no, ajdovo in koruzno moko, ajdovo in proseno ka\u0161o ter druge mlevske izdelke. Narasla Mura je \u017ee odnesla pogonsko kolo, vendar so leta 1990 postavili novega, saj \u201e je vodno kolo znanilec \u017eivljenja in simbol so\u017eitja med mlinarjem in reko, ki enkrat nekaj d\u00e1 in spet drugi\u010d vzame.\u201c
\nNa predstavitveni tabli smo lahko prebrali: \u201eLep je ta svet ob reki Muri. \u010clovek, ki ga obi\u0161\u010de, si vedno znova \u017eeli nazaj med njive, travnike in v osr\u010dje gozda, kjer se skriva reka Mura s svojimi mrtvicami. \u0160umenje reke, ki se po\u010dasi in mogo\u010dno vije med drevesi, poganja mlinsko kolo in ne\u017eno \u0161epeta: \u00bbPa pridite \u0161e kdaj!\u00ab Ja, morda pa pridemo \u0161e kdaj! Upanje vedno ostaja!<\/a>
\nIn na koncu \u0161e Odranci in cerkev Neuni\u010dljivega upanja, za katero je \u017ee leta 1946 naredil na\u010drte Ple\u010dnikov asistent ing. arh. Janez Valentin\u010di\u010d. Po velikih te\u017eavah, vendar zaradi neuni\u010dljivega upanja in velikega prizadevanja vernikov in \u017eupnika msgr. Lojzeta Kozarja, duhovnika, pisatelja, pesnika, prevajalca, zborovodje, dramatika in slikarja, je bila cerkev dokon\u010dno zgrajena in leta 2005 posve\u010dena. Izredno lepa in mogo\u010dna je ta cerkev. Krasijo jo Kregarjeve freske, oltarna freska \u0160tefana Hauka in osem mogo\u010dnih stebrov, posve\u010denim osmim odranskim vernikom, ki so tragi\u010dno izgubili \u017eivljenje pri gradnji kupole leta 1966. Teh osem odranskih vernikov je postalo osem duhovnih stebrov odranske \u017eupnije. Mo\u010dna simbolika, ki daje upanje, da bo preizku\u0161eno \u017eupnijsko ob\u010destvo \u017eivelo v veri in upanju \u0161e veliko rodov.<\/p>\n
\nZa nami je bil lep dan. Ja, tako lep, da se je \u0161e sonce smejalo ves dan!<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"